Preselili se bomo (1)

Tudi v naši deželi postajamo vedno bolj prožni, kar se tiče selitev.

Včasih se to zgodi zaradi boljših pogojev, zaradi narave dela ali zaradi življenjskih okoliščin. Starši se takrat sprašujemo, kako pripraviti otroka na vse spremembe, ki jih prinese selitev. Vsaj dve okoliščini sta tisti, ki sta odločilni pri tem, kako stresno bo to za otroka. Prva je starost otroka, druga pa prožnost družine. Mlajši ko je otrok, lažje bo sprejel selitev. Starejši otrok je pognal že več »korenin« v okolju, zato je zanj pogosto težje. Vendar to ne drži vedno, saj je osebnost otroka tista, ki določa, kako hitro se prilagaja okolju, ali je zadržan pri navezovanju stikov ali pa hitro prevzame pobudo in si prilagaja okolje. Predšolski otroci povezujejo svoje življenje še s fizičnimi predmeti, zato velja razmisliti o tem, da pohištva v njegovi sobi ne menjamo in da poleg selitve uvedemo samo najbolj nujne spremembe. Postopnost velja za vse otroke in tudi odrasli imamo radi postopne spremembe, ne vse čez noč. Če so otroci vključeni v priprave, je to zanje zelo koristno, saj so pri tem aktivni in imajo občutek, da lahko vplivajo na dogajanje. Tako naj pomagajo pri pospravljanju, zlaganju igrač v škatle, pri izbiranju barv in podobno. Še pred tem pa naj bodo počasi seznanjeni z novim okoljem, z lokacijo, kamor se bomo preselili, z vrtcem, ki je v bližini (tudi, če bo nekaj časa ostal še v prejšnjem vrtcu), poglejmo, kje je trgovina, navežimo stike z družinami, ki imajo podobno stare otroke. Preživimo nekaj časa na igrišču, oglejmo si mesto ali vas, pozanimajmo se, kako je z aktivnostmi v prostem času … Vsaka že prej znana stvar ali človek bosta otroku kasneje v pomoč, ker ne bo vse novo. Glede na okoliščine in vzroke selitve pa imejmo v mislih tudi dokončnost odločitve. Šele ko smo starši prepričani in smo se zares odločili za selitev in ko imamo pogoje za to, takrat se šele začnimo pogovarjati z otroki. Brez potrebe je begati otroke, kako bi bilo, če bi bilo …