Šepetalnica za veter (46)

Varja se je pri vsem skupaj počutila vedno bolj izgubljeno. Nelagodje je hotela odpraviti s cinično pripombo o moških zadevah, a vsega skupaj je bilo vendarle preveč, da je ne bi potegnilo v vrtinec. Gostilničar je namreč kar brez povabila prisedel, njegova uvodna prijaznost je začela izginjati, se preoblikovala v nekaj tršega, ni bilo več mehkobe v njegovem glasu. "Kadar govoriš o vojni, pa naj bo to katerakoli vojna na svetu, ne smeš skrivati svoje prizadetosti. Neaktivnost pacifistov in sprenevedanje sta dosti hujši od agresivnosti udeležencev," je zdajci pribil Sergej. Od nekdaj je podpiral vsa mirovniška gibanja, pa kakršnikoli očitki so že lahko leteli na njih. Nekdanji prijatelji so mu tedaj oponesli, da je prodal svojo anarhistično dušo, ali pa jo vsaj uspaval, saj so njegovi izbruhi kazali na to, da ni pozabil svojega mladostnega uporništva. Za božjo voljo, saj sem samo iskal rešitev zase, je zdajci navrgel Petru Rajniku, ki so mu ob tem veselo zaigrali kotički usten. Starost lahko taka spoznanja sprejema samo z nasmehom. Tudi iskalci luči morajo skozi temne predore. V temi svetloba lepše zasije. A nobeno rojstvo ni brez bolečin. Pa četudi se rojeva kakšno bežno vodilo življenja. Kar naj tale možak vrta po sebi, naj trga svoje okove, je pomislil gostilničar. Lahko mu navrže kakšen priskuten ideološki pamflet iz svinčenih časov, kako človeku sreče ne more zagotoviti država, ampak si jo lahko ustvari le sam. Toda fant je bister, spregledal bi bodico, znal bi ga zavrniti s preprostim dejstvom, da država mora ustvarjati pogoje, ki omogočajo rast človeka in človeštva. Pravna država in demokratični procesi naj bi vsaj poskušala mehko postlati. Pa sta bržkone postali gnojišče za vzpostavljanje vedno večjih socialnih razlik, neupravičenega bogatenja in izgube socialne varnosti. Kdo bi vedel. Tedaj se je oglasila Varja, ponudila v razmislek svoje prepričanje o novih možnostih za posameznika. Mladost in predvsem mladost ima pravico do tega, je govoril njen pogled, ki ga je trmasto upirala v gostilničarja. Saj ta je še hujši kot Sergej, je zajedlo v njej, pa kaj naj se zdaj počuti kriva zaradi tega, ker ni doživela vojne, ker se ni v živinskem vagonu peljala v taborišče ali vsaj zato, ker je do vrh glave sita Sergejevih iskanj preteklosti. "Saj vidva živita v preteklosti!" je zdajci skorajda zavpila in vstala od mize. Naj moška kar ostaneta, naredita načrt za novo in nikdar izpeljano svetovno revolucijo, ona bo raje opravila še nekaj dela. Zazdelo se ji je, da prebira gostilničarjeve misli, kar daj, punčka, riši svoje modele rdečih čeveljcev, kar delaj, delaj, nekoč smo videli napis, da delo osvobaja. Pa kaj. Ona ni videla nobenega prekletega napisa, ne potrebuje izleta v kakšno zapuščeno trdnjavo smrti, kot ji je Sergej tolikokrat predlagal. Soočenje s spomini na grozodejstva vendar spremeni zavest posameznika. Ona je čisto zadovoljna s svojo zavestjo, drugače ne bi končno prišla do zaključka, da je tale ostareli intelektualec, s katerim si daje zadnje leto opraviti, navadna pokora. Naj se raje pogleda v zrcalo, preden ji očita njeno plitkost in površnost v dojemanju sveta. Konec koncev ima tudi do tega pravico. In ko se je vzpenjala po stopnicah in odpirala vrata, je vedela, kaj bo naredila. Ne le, da bo risala svoje priljubljene skice. Med potegi svinčnika je sprejela odločitev. Če je že z nekim jalovim upanjem na vrat na nos privihrala iz Moskve, bo svoje razočaranje zamenjala za turistični ogled dežele. In to sama. (se nadaljuje)