Mira Delavec (Foto: Tina Dokl)

Roman, napisan s srcem

Mira Delavec, doktorica literarnih ved, je po dveh znanstvenih delih o prvi slovenski pisateljici Josipini Turnograjski desetletje raziskovanja njenega življenja in dela zaokrožila z romanom Šepet rdeče zofe.

Dr. Mira Delavec je roman Šepet rdeče zofe prvič predstavila 8. marca v knjigarni Konzorcij v Ljubljani. Naslednja predstavitev bo v Novem mestu, 8. junija pa jo bo v obliki monodrame pod naslovom Pinka predstavila na gradu Turn v Preddvoru. To bo prispevek k občinskemu prazniku, ki ga v občini Preddvor julija proslavljajo prav v spomin na Turnograjsko, svojo rojakinjo.

Kako se vaša tretja knjiga o preddvorski rojakinji Josipini Urbančič Turnograjski razlikuje od prejšnjih?

»Prva knjiga Nedolžnost in sila temelji na arhivskem gradivu, na pismih, ki sta si jih pisala Josipina in njen zaročenec Lovro Toman. Druga, Moč vesti, je znanstvena monografija, tretja pa je roman, pisan v prvi osebi, kjer Josipina pripoveduje svoja doživljanja in občutke. Roman temelji na njenem resničnem življenju, na dogodkih iz njenega časa, kaj se je dogajalo na Dunaju, pa tudi v Preddvoru, kjer je živela na gradu Turn, kako jo je sprejemala družba, kako njeni sodobniki, vmes pa so tudi elementi moje fikcije. Težišče pa je na doživljanju ljubezni.«

Od kod naslov Šepet rdeče zofe?

»Naslov ni nastal naključno. Iz pisem med zaročencema sem razbrala, da je bila rdeča zofa kraj njunih pogovorov in najintimnejših trenutkov. Šepet pa zato, ker gre za nekaj, kar šepeta, pripoveduje, kar je tenkočutno, nežno …, kot bi Josipina šepetala svoje najgloblje občutke, ki jih je doživljala ob tem. V več letih prebiranja njenih pisem (gre za 1066 pisem) sem v sebi podoživela Josipino. In ko sem to brala kot dozorevajoča ženska, sem skušala napisati tenkočuten roman skozi oči ženske tistega časa. Pišem v sedanjiku, ki je nekaj brezčasnega in pomeni, da so misli Josipine kot Slovenke in kot pisateljice pomembne in aktualne še danes. Želela sem poudariti njeno iskrenost, ljubezen do Lovra, naroda in jezika. Ob tem pa roman odstira tudi tančico nastajajočega meščanskega salona na Slovenskem. V knjigi so vsi dogodki iz njenega resničnega življenja, sem si pa dovolila monolog, tudi pisma v tem romanu sem tokrat napisala sama in niso Josipinina, prav tako so misli, ki povezujejo roman, iz mojega življenja.«

Se tudi po desetletju raziskovanja še vedno osebno istovetite z Josipino Turnograjsko?

»Še vedno, a na zrelejši način. Z Josipino me druži ljubezen do naroda, slovenskega jezika, kulturne dediščine. Podobna pa sem ji tudi kot ženska, ki zna čutiti, ljubiti in odpreti globino svoje duše za pravo iskreno ljubezen.«

Pa roman Šepet rdeče zofe pomeni konec ukvarjanja s prvo slovensko pisateljico, pesnico, komponistko, vašo rojakinjo iz 19. stoletja?

»Zagotovo se bom z Josipino še ukvarjala. Po treh knjigah najbrž nekaj časa ne s pisanjem o njej, pač pa imam trenutno v mislih nekaj drugega. Nedopustno je, da grob Josipine Urbančič v Gradcu propada, zato želim prepričati naše pristojne organe, da ga zaščiti kot kulturni spomenik. Zanj sedaj plačujem sama, toda če ga hočemo ohraniti našim potomcem, je treba nekaj storiti. Doslej moja prizadevanja, ko sem trkala na vrata številnih pristojnih institucij, niso bila uslišana. Upam, da se bo vendarle našel posluh in poskrbelo za našo kulturno dediščino. Zelo pa si tudi želim, da bi se njena sobica na gradu Turn prenovila in nadgradila tako, da bo v resnici namenjena spominu pisateljice in njenim obiskovalcem. Lahko pa da bom napisala še kakšen roman o njej. Trenutno se ukvarjam s pisanjem o svojih poteh po puščavski Afriki in srečanjih s tamkajšnjimi ljudmi. Kar zadeva Josipinko, pa jo bom nedvomno še igrala, to bo ostalo vedno moje. Ko jo igram, je to poseben trenutek, ki mi daje občutek, da njena duša govori skozi moje srce. Zelo veliko mi pomeni in sem počaščena, da lahko Josipino Turnograjsko predstavljam na takšen način.«

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Gospodarstvo / nedelja, 4. julij 2010 / 07:00

Uspešni gorenjski mesarji

Na mednarodnem ocenjevanju mesa in mesnih izdelkov so prejeli številna visoka priznanja.

Objavljeno na isti dan


GG Plus / ponedeljek, 17. februar 2014 / 22:29

Sloveniji spet dve

Ta naša Slovenija je pa res razdvojena. Na Prešernov dan 2013 se je to pokazalo v politiki, v množičnih zborovanjih na ljubljanskih ulicah in trgih. Najprej je na Kongresnem trgu že dopold...

Kranj / ponedeljek, 17. februar 2014 / 22:13

Zahtevajo odpoklic Ogrinove

Zaposleni v Gorenjskem muzeju so prepričani, da sedanja direktorica Marija Ogrin svojega dela ne opravlja, kot je treba, zato ustanovitelja, Mestno občino Kranj, pozivajo, naj jo odpokliče.

GG Plus / ponedeljek, 17. februar 2014 / 22:12

Ljudje smo utrujeni od delitev in sovraštva

Frančiškanski pater Bogdan Knavs, rojen v Mošnjah na Gorenjskem, je oktobra lani na Sveti Gori daroval mašo za padle partizane, talce, internirance in žrtve vojne. To je tisti pater, ki je v finančni...

GG Plus / ponedeljek, 17. februar 2014 / 22:10

Umetnost sebi in za druge

Dan po podelitvi nagrad v Cankarjevem domu so se ob slovenskem kulturnem prazniku Prešernovi nagrajenci zvečer v Prešernovem gledališču predstavili kranjskim ljubiteljem umetnosti in ustvarjalcem v ku...

GG Plus / ponedeljek, 17. februar 2014 / 22:05

K zastopniku tudi zaradi staleža?

»Zadeve skušam reševati kolikor se da hitro in sproti, seveda pa ni vse odvisno od mene,« je povedal Avgust Rebič, zastopnik za pacientove pravice na Gorenjskem. Zdravstvene ustanove na Gorenjskem se...