Ljudje smo utrujeni od delitev in sovraštva

Frančiškanski pater Bogdan Knavs, rojen v Mošnjah na Gorenjskem, je oktobra lani na Sveti Gori daroval mašo za padle partizane, talce, internirance in žrtve vojne. To je tisti pater, ki je v finančni polomiji mariborske nadškofije javno zahteval od škofov in vseh vpletenih bančnikov ter politikov ugotovitev osebne odgovornosti ter pokritje povzročene škode z njihovim osebnim imetjem.

Spoštovani pater. Maša na Sveti Gori, ki ste jo darovali v dogovoru z novogoriško organizacijo Zveze borcev in njenim predsednikom Vladimirjem Krpanom, je bila za slovenske razmere pogumno dejanje. Ljudje, še posebej Primorci, so vaju nagradili. Postala sta osebnosti Primorske za leto 2013, letos januarja pa sta bila imeni tedna na Valu 202. Kaj vam to pomeni?

»To je čast in obveza. To je sporočilo, da si ljudje želijo pomiritve in medsebojnega spoštovanja v različnosti in da moramo iskati tisto, kar nas povezuje. Tako se bomo lahko posvetili aktualnim težavam, prižgali svečke na vseh grobovih in skupaj s svojo državo zadihali s polnimi pljuči. Ko so ljudje dali mojemu dejanju in dejanju gospoda Vladimirja Krpana tolikšen pomen, so pravzaprav želeli sporočiti, da so utrujeni in izčrpani od delitev, razhajanj in sovražnosti. Včasih pomislim, da je danes tako, kot je bilo pred sedemdesetimi leti. Slovenska družba je prebičana od delitev. Kaj imamo od tega državljani? Življenje gre svojo pot. Številni živijo v revščini in brez služb. Zaradi tega so ponižani, brez dostojanstva.«

Vašo mašo na Sveti Gori, kjer ste bili do lanske jeseni gvardijan frančiškanskega samostana, so mnogi razumeli kot pravo dejanje sprave. Kaj je za vas bistvo sprave?

»Sprava je najprej človeško dejanje, šele nato pa politično. Sprava je zame spoštovanje vseh umrlih in doseganje tiste civilizacijske ravni, ko bomo sposobni razumeti bolečino drugega, tudi drugače mislečega, odpuščati, pripravljeni na vseh grobovih prižgati svečko ter moliti za vse žrtve. Ko bomo zreli za to dejanje, bomo lahko pokopali vse mrtve. Za ljudi je največja tragika, če ne vedo za grobove svojcev. V tem duhu bi morala delovati tudi politika. Njena osnovna naloga je ljudem zagotavljati preživetje, ne pa nikdar končano pogrevanje starih stvari.«

Politiki si očitno razlagajo spravo po svoje.

»Brez odpuščanja, ki je osebno dejanje velikodušnosti srca, nimamo prihodnosti. Moramo se naučiti odpustiti, si seči v roke, prevzeti svoj del krivde, se zanjo pokesati in stopiti naprej. Premalo nas je, da bi se delili. Leta 1990 smo imeli spravno slovesnost, na kateri sta si Milan Kučan in nadškof Alojzij Šuštar segla v roke, vendar politika še naprej izkorišča delitve in jih s tem še poglablja. Skrajni čas je, da državljani delujemo tako, da bo do sprave čim prej prišlo.«

Molitev ni politično dejanje

V Primorskih novicah sem prebral, da vaša maša za partizane in druge umrle v vojni na Sveti Gori ni bila prva s tem namenom. Pred dvema letoma ste na partizanski svečanosti v Trnovem na Trnovski planoti kot frančiškan govorili o partizanih in boju proti fašizmu. Nekateri so ob vaših besedah onemeli.

»Sam sem bil presenečen nad tem, saj je beseda o tem nekaj normalnega. Že nad dvajset let se ukvarjam s polpreteklo zgodovino in sprem­ljam dejanja ene in druge vojskujoče se strani. Mislim, da bi morali stvari sprejeti take, kot so. Fantje in dekleta so odšli v partizane z iskreno željo po svobodi in ohranitvi jezika. To je spoštovanja vredno. Prav tako pa je treba povedati, da je Komunistična partija zlorabila partizanstvo za razredni boj.«

Veliko hodim po Koroškem, kjer na partizanskih proslavah le redko manjka duhov­nik in njegov blagoslov pokojnih. Pri nas se to prav pogosto ne dogaja, čeprav je bila, to si upam trditi, večina partizanov vernih.

»Duhovnik je vedno duhov­nik za vse. Če bomo gojili iskrene medčloveške odnose, ne bo ovir, da ne bi duhovniki stopili tudi do partizanskega groba. Mislim, da kar nekaj duhovnikov to dela, veliko pa jih je, ki bi maševali za vsakogar, tudi za partizane. Na praznik vseh svetih duhovniki blagoslovimo vse grobove, saj to terja spoštovanje človeškega dostojanstva. Vsi smo ljudje, vsi smo božji otroci. Nobenega razloga ni za delitev. Večkrat sem že povedal, da kot duhovnik čutim veliko odgovornost, kaj govorim. Oznanjam Kristusov evangelij. Trudim se, da povem ljudem kakšno lepo misel. Podpihovanje sovraštva, nestrpnosti ali kaj podobnega bi bilo v popolnem nasprotju z menoj kot človekom, še posebej pa kot duhovnikom.«

Kako vaši sobratje duhovniki in predstojniki gledajo na vaš spoštljiv odnos do padlih partizanov in drugih žrtev vojne?

»Saj veste, kako je s tem. Mnogi ljudje so mi čestitali in se mi zahvaljevali. Seveda so bila tudi drugačna mnenja. Vsak mora delati po svoji vesti. Če so pozitivni rezultati, je treba z začetim delom nadaljevati.«

Primorci so vas, čeprav ste rojen Gorenjec, vzeli za svojega. Podelili so vam celo »primorsko državljanstvo«.

»Na Sveti Gori sem bil že leta 1992, ko sem bil star 19 let in se opravljal frančiškanski noviciat. To je bilo prvo leto v mojem življenju, ko niti enkrat nisem zbolel. Takrat sem občudoval sončno pokrajino, vesel in odprt značaj ljudi in njihovo pojočo govorico. Primorci me zaradi tega, ker sem duhovnik, niso nikdar gledali drugače. Sprejemali so me kot človeka. Glede tega bi bila lahko Primorska zgled Sloveniji. V boju Primorcev proti fašizmu so imeli veliko vlogo duhovniki. Občudujem in spoštujem jih. Ko sem prebral, da so se primorski duhovniki na pogrebu goriškega nadškofa Frančiška Sedeja leta 1931 zaobljubili, da bodo pod fašizmom naredili vse za ohranitev slovenskega jezika, ne glede na posledice, sem bil ganjen. Zato me zelo boli, ko slišim primere, da so komunistične oblasti po vojni preganjale duhovnike, ki so se uprli fašizmu ali celo sodelovali s partizani.«

Molk bi bil greh

Slovenci vas poznamo še po nečem. Kot duhovnik ste si upali ob finančnem zlomu mariborske nadškofije javno povedati, da morajo odgovorni zanj odgovarjati in z osebnim premoženjem vrniti del škode.

»Če se je zgodila taka huda reč, potem je stvar vsakega človeka, še posebej pa duhovnika, da opozori na problem. Ko sem videl stisko, nisem mogel molčati. Če bi bil tiho, bi dal privoljenje za tako početje. Prav nič posebnega ne delam, ampak samo to, kar sodi k mojemu duhovniškemu poklicu. Če ne bi svojega mnenja povedal naglas, in to velja tudi za mašo za partizane, ne bi mogel upravičiti svojega obstoja ne kot človek, kaj šele kot duhovnik.«