Slepim berejo tudi dramski igralci

Pred kratkim je stoto obletnico svojega nastanka praznovala Knjižnica slepih in slabovidnih v Ljubljani, ki je dobila ime po svoji ustanoviteljici Minki Skaberne, Kranjčanki, ki je imela veliko zaslug tudi pri ustanovitvi Doma slepih v Škofji Loki. Knjižnica izposoja knjige v Braillovi pisavi, v zvočni ali elektronski izvedbi, imajo lastne snemalne studie, kjer knjige berejo tudi profesionalni spikerji in celo dramski igralci.

Ustanoviteljica knjižnice, ki je eden pomembnejših programov Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije, je pred sto leti ustanovila Minka Skaberne, leta 1882 rojena Kranjčanka. Njen oče Franc Ksaver Skaberne je bil v Kranju gimnazijski profesor in je zelo zgodaj umrl, tako da je mama Viktorija ostala sama s štirimi otroki. V času, ko je bila izobrazba ženskam težje dostopna, se je Minka izšolala za učiteljico, nato učila po več ljubljanskih šolah in naposled dobila službo na dekliškem učiteljišču.

Knjige prepisovale v Braillovo pisavo

Leta 1911 so jo poslali na pettedenski tečaj za pouk slepih na Dunaj. V prvi svetovni vojni se je v zavodu v Gradcu srečala s slepimi slovenskimi vojaki, ki so jim drugi brali knjige, medtem ko so slepi drugih narodnosti imeli možnost branja v Braillovi pisavi. »Spoznala je, da bi radi knjige v slovenskem jeziku brali sami, zato je prek podpornega društva organizirala predavanje in sestavila skupino stotih prostovoljk, ki so se na tečaju naučile Braillovega točkopisa in nato začele slovenske knjige prepisovati v pisavo za slepe. Tako je nastalo prvih 60 naslovov. Minka Skaberne je pri tem skrbela za avtorske pravice, ohranjena so njena pisma slovenskim avtorjem, denimo Ivanu Cankarju, ki jih prosi za dovoljenje za prepis njihovih knjig v Braillovo pisavo,« je začetke knjižnice za slepe in slabovidne opisal njen vodja Dušan Sterle. Na ta način je bilo prepisanih na stotine knjig, pozneje so knjige tiskali, danes jih poleg tiskane najdemo tudi v zvočni in elektronski izvedbi. Minka Skaberne je skrbela tudi za izobraževanje slepih, bila je med ustanovitelji zavoda za slepe v Ljubljani, leta 1936 je bil z njeno pomočjo ustanovljen tudi Dom slepih v Škofji Loki.

Knjižnica za slepe je bila poleg Ljubljane tudi na lokacijah v Škofji Loki in Kočevju. Minka Skaberne se je s knjižnico za slepe ukvarjala vse do svoje smrti leta 1965. Prve knjige za slepe so nastajale s pomočjo Braillove tablice, napisane so bile samo v enem izvodu na papirju, ki je bil izdelan posebej v ta namen. V zadnjih letih so knjige prepisovali tudi z mehanskim in pozneje z električnim pisalnim strojem, od leta 1994 se s pomočjo računalniške opreme in sodobne tiskarske tehnike knjige tiskajo obojestransko, lahko tudi v več izvodih. Knjige v Braillovi pisavi danes zavzemajo dve tretjini prostora v knjižnici, ki se je pred nekaj leti preselila z Groharjeve (kjer je sedež zveze slepih in slabovidnih) na Kotnikovo ulico. Obsega 1370 knjig v osem tisoč zvezkih, ta gradiva tehtajo kar 11 ton. Braillova pisava namreč zavzame veliko prostora. Tako je denimo Tolstojeve Ane Karenine, ki jo največkrat dajo za primerjavo z običajnimi tiskanimi knjigami, za trideset zvezkov večjega formata. Knjižničarka Katarina Černe nam pokaže knjigo iz zbirke o Harryju Potterju Ognjeni kelih, ki zavzema deset zvezkov. Ko še malo brskamo po policah, najdemo Dr. Živaga v devetnajstih zvezkih.

Iz zajetnih zvezkov v zvočno tehniko

Knjige izposojajo slepim in slabovidnim (tem v povečanem tisku) po vsej Sloveniji. Knjižnica ima okoli dva tisoč članov. Iz Ljubljane si prihajajo knjige izposojat osebno, sicer jim naročene knjige pošiljajo po pošti. Kot pojasni Dušan Sterle, je po mednarodnih merilih, ki veljajo za tisk slepih, poštnina brezplačna. Sogovornika nas seznanita tudi z zvočnim zapisom knjig. Pred šestimi desetletji so namreč začeli knjige za slepe in slabovidne snemati na magnetofonske trakove, pozneje pa na kasete in takrat je število uporabnikov močno naraslo, saj je bila uporaba kasetofona enostavnejša in cenovno dostopnejša. Snemali so na 60-minutne kasete. Dela z magnetofonskih trakov so pozneje presneli v kasetno tehniko. »Ko smo zapustili en medij, smo presnemavali na sodobnejšega,« pravi Dušan Sterle in pri tem omeni njihovega neumornega člana Antona Čebulja iz Cerkelj. Da si lažje predstavljamo obseg zapisa na kasetah, nam sogovornika pokažeta knjigo Ivana Sivca Prve lastovke. Posneta je na desetih 60-minutnih kasetah in zapakirana v ličen plastični kovček. Po letu 2006 snemajo knjige za slepe v digitalnem zapisu, hkrati pa so tudi digitalizirali že posnete zvočne knjige na kasetah. Danes imajo v formatu mp3 posnetih 5200 knjig. Ta zapis je nadgrajen še s formatom daisy, vendar so te naprave za slepe nadstandardne in jih morajo uporabniki plačati. Kot pravita sogovornika v knjižnici, so elektronske naprave bližje zlasti mlajšim bralcem.

Ogenj, rit in kače v zvočni izvedbi

Knjižnica za slepe in slabovidne Minke Skaberne ima lastne snemalne studie, v katerih snemajo nove in nove knjige. Berejo jih bralci, ki jih pred tem izberejo na avdiciji. Med njimi je več profesionalnih spikerjev, zvočne knjige pa so za slepe in slabovidne brali celo dramski igralci. Šolana spikerica je tudi Petra Tihole, na katero naletimo v enem od studiev, ko pravkar končuje branje drugega dela knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače Milene Miklavčič. Kot pove, je snemanje te knjige, ki ima 461 strani, trajalo dva tedna po dve uri dnevno.

Knjižnica Minke Skaberne je edina ustanova v Sloveniji, ki za slepe in slabovidne prilagaja knjižno gradivo v dostopnih tehnikah in ga izposoja. Njeni člani so tisti, ki ne morejo samostojno brati tiskanih knjig: člani društva slepih in slabovidnih so njeni bralci avtomatično, zanimivo pa je, da se (z ustrezno odločbo) vpisujejo tudi dislektiki, ki potrebujejo za branje podoben povečan tisk kot slabovidni. V knjižnici smo srečali Darija Bodlaja iz Škofje Loke, ki si je prišel izposodit knjige za svojo mamo. »Moja mama Marinka, učiteljica po poklicu, je zelo rada brala že prej, ko je še videla. Sedaj bere v zvočni izvedbi. S pomočjo zveze slepih in slabovidnih si je kupila predvajalnik daisy in je na ta način prebrala že veliko knjig. Posebno rada ima sodobne slovenske romane,« je povedal Darij in za mamo nabral branje za mesec ali dva.