Umetnost sebi in za druge

Dan po podelitvi nagrad v Cankarjevem domu so se ob slovenskem kulturnem prazniku Prešernovi nagrajenci zvečer v Prešernovem gledališču predstavili kranjskim ljubiteljem umetnosti in ustvarjalcem v kulturi. Od razmišljanj o veri, času, v katerem živimo, dobrodelnosti do igranja na »kastrole«.

Potem ko je v soboto dopoldanski Kranj užival v polnih ulicah kulturno-turistične prireditve Prešernov smenj, ki zadnja leta vabi v mesto ob Slovenskem kulturnem prazniku, so se na večer četrtič po vrsti aktualni Prešernovi nagrajenci odzvali povabilu na tako imenovani Shod muz na kranjskem Parnasi, ki so ga v sodelovanju z Upravnim odborom Prešernovega sklada, Mestno občino Kranj, Prešernovim gledališčem, Zavodom za turizem tudi letos pripravili v že uveljavljeni Galeriji Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost.

Udeleženci shoda, v prvi vrsti prejemniki nagrad Prešernovega sklada, oba nosilca Prešernovih nagrad za življenjsko delo sta se zaradi zadržanosti tokrat opravičila, ob njih pa tudi kranjski delavci v kulturi in ljubitelji umetnosti, so se najprej zbrali v Galeriji Prešernovih nagrajencev, da bi si ogledali razstavo črno belih portretov fotografa Toneta Stojka, ki že od leta 1997 fotografira vsakoletne prejemnike najvišjih slovenskih nagrad v kulturi. Nadaljevanje srečanja je bilo v bližnjem Prešernovem gledališču, kjer je pogovor z nagrajenci vodila Patricija Maličev. Še prej je predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Janez Bogataj v slavnostnem nagovoru poudaril, da se Kranj upravičeno ponaša s sloganom Prešernovo mesto, ne le zaradi pesnikovega zadnjega bivališča v njem, ampak predvsem zaradi različnih dejavnosti, povezanih s Prešernom, ki tu potekajo skozi vse leto. »Zagotovo pa ima slovenski kulturni praznik v sebi tudi zametke obrednosti, kar narekuje številne vsebine in dogodke, ki smo jim bili danes priče tudi v Kranju.«

Ni vsaka pesem pesem

Voditeljica pogovora je uvodoma prebrala poslanici obeh dobitnikov velike Prešernove nagrade za življenjsko delo pisatelja Vladimirja Kavčiča in skladatelja Pavla Merkuja. Da ga na Kranj živi spomini vežejo že kot Gorenjca, doma je namreč iz Podgore v Poljanski dolini, je zapisal Kavčič, za širšo pokrajino pa je vezan tudi velik del njegovega literarnega opusa. Obudil je spomine na šolanje, čas pred, med in po 2. svetovni vojni, pa tudi na priznanja, ki jih je na Gorenjskem prejel za svoje literarno delovanje in srečanja s kranjskimi slavisti. Merku je sporočil, da mu je v veliko zadoščenje, da lahko mladim pomaga poglabljati se v umetniške probleme, kakršne je raziskoval tudi sam v svojem skladateljskem delu. Kot je povedala njegova hči Jasna Merku, ki je v publiki zastopala očeta na dogodku, so bile dan prej njegove zadnje besede pred spanjem v smislu njegovega čustvenega nagovora na podelitvi nagrade, da je vesel, da je to doživel. »Oče je bil rad v drugem svetu, tistem, ki je blizu vam, ki ste danes na odru, in je edinstven za vsakega od vas, hkrati pa ga s svojo umetnostjo delite tudi z nami,« se je Merkujeva obrnila letošnjim nagrajencem.

V nadaljevanju so nagrajenci, tokrat kot izprašanci v iskrivem in duhovitem tonu odgovarjali na vprašanja o svojem življenju in delu, izzivih, aktualnih razmišljanjih … »S pokojnim bratom Božom sva si bila predvsem edina, da ni vsaka karikatura umetnina niti vsaka pesem ni pesem,« je vprašanje, ali sta se dogovorila, da bo brat umetnost ustvarjal s podobo, on pa z besedami, odgovoril pesnik Vladimir Kos, ki že oseminpetdeset let živi na Japonskem. Spregovoril je o nekaterih značilnostih japonske kulture, tudi o tem, da imajo za greh precej blažjo besedo in velja za nekakšen mali pregrešek … »Če se čutiš Slovenca in nimaš problema z jezikom države, kjer živiš, tudi nimaš problema s slovenščino. Ta vselej živi v tebi. Ko govorim z Japoncem, razmišljam japonsko, slovensko pa razmišljam, ko berem knjige, zdaj tudi časopise in seveda ko pišem pesmi,« je razložil, kako daleč od domovine ohranja stik z materinščino.

Naj nam povrnejo izgubljeni čas

Ilustratorka Alenka Sottler se iz otroštva spominja ilustracije iz pravljice Trnuljčica, v kateri jo je še posebej fasciniral prizor, kjer so vsi na gradu okamneli v dolgoletno spanje. Od nekdaj je imela željo po likovnem izražanju. »Ilustracija je nekje med sliko in besedo. Na enem skrajnem koncu je tista ilustracija, ki stoji samostojno in neodvisno od besedila, prek različnih oblik ilustracij pa potem pridemo do drugega skrajnega konca, pri čemer je besedilo skrito v podobi sami,« Sottlerjeva odgovarja na vprašanje, kakšna je vrhunska ilustracija, ki ne potrebuje komentarja. Kot inovativen predlog za današnjo rabo omenja novi cikel ilustracij, s katerim želi povedati, da danes ne obstaja samo finančna zadolženost, ampak tudi časovna. »Do trenutka, ko na primer ne plačamo položnice, nismo svobodni, nam naš čas ni popolnoma na voljo. Vsak nam jemlje čas. Prepričana sem, da bi čas, ki smo ga izgubili, morali zahtevati nazaj.«

Gledališki režiser Jernej Lorenci je v zadnjih letih s predstavami, ki jih je režiral in dosežki igralcev v njih, pobral večji del nagrad Borštnikovega srečanja. »To niso nagrade, s katerimi bi lahko recimo veliko zaslužil, je pa res, da vsaka posebej godi. Včasih delujejo nekoliko neresno, imajo radikalno omejen rok trajanja, mogoče celo ponosa. Tako se kdaj čutiš kar malo krivega, ker si dobil nagrado. Ampak, igra tega sveta je pač takšna, in lahko rečem, da sem se nagrad že navadil,« je povedal Lorenci, o tem, kako pomembno je, da režiser v fazi dela svoja razmišljanja deli z igralci, pa dodal: »Zame je to zelo pomembno. Ko začnem delati predstavo, si moram vsakič znova šele zaslužiti imenovanje za režiserja, zato moram biti kar se da odprt pri delu … V gledališču gre za izrazita osebna in medosebna srečanja.« Da ga skorajda obsedajo sveta mesta na Bližnjem vzhodu, kar je mogoče videti tudi v njegovem teatru in percepciji sveta, je še dejal.

Rada ima ustvarjalne vaje

Igralka Vesna Pernarčič je ena osrednjih nosilk repertoarja Prešernovega gledališča Kranj in velja za eno redkih igralk v našem prostoru, ki ji izjemen igralski register omogoča vrhunsko izvedbo tako komedij kot tudi psihološko poglobljenih dram. Je tudi izjemna pevka, kar smo med drugim prepoznavali tudi v eni njenih najbolj odmevnih vlog zadnjega časa Marlene Dietrich v istoimenski igri. Menda zelo rada izgublja besedila, ki jih sicer uporablja na vajah. »Res je. Običajno imam tri izvode, od tega vsaj enega stalno v gledališču pri inspicientu, ki ga vselej nosi za menoj.« Na vprašanje, kako to, da nima vzora v paleti velikih igralk, ampak ji je bila kot ženska vedno za zgled njena mama, je povedala Pernarčičeva, da je vedno in še vedno si želi postati kot ona. Pri delu v gledališču ji največ pomenijo vaje za predstavo. Pomembno je, da so te ustvarjalne, ne glede na to kako potem publika sprejme predstavo kot celoto. »Želela bi si tisto malo štirikotno kartico, prepustnico za dostop z avtom v mestno jedro do gledališča,« je še na pobudo voditeljice svojo drobno željo ob nagradi naslovila na v dvorani prisotnega župana.

Da sta človeka na dveh nivojih, je novinar in avtor dokumentarnih filmov Jože Možina potegnil povezavo s Pedrom Opeko, o katerem je posnel večkrat nagrajeni film, ki mu je prinesel tudi malo Prešernovo nagrado. »Kot vsi ljudje sva brata, ne glede na to kdo in kaj sva, hkrati pa je Pedro karizmatičen lik in jaz avtor, ki je imel moč, pripravljenost in vedenje o njegovem življenju in delu predstaviti slovenskemu gledalstvu. On je original, jaz sem le medij, ki njegovo delo in duha prenaša naprej.« Na vprašanje, če mu je kaj svetoval, kako naj deluje v tem svetu, je Možina, dejal, da Pedro opeka ne pridiga, od njega se uči vsak sam, iz njegovega zgleda, njegove ostrine in hkrati dobrote ter vedno znova pozornosti do starejših in otrok. »Moral bi biti iz kamna, da me srečanje z njim ne bi niti malo spremenilo.«

Tolkalci lahko igrajo vse

V zaključku se je predstavil še Slovenski tolkalni projekt (STOP). Njegova polovica Dejan Tamše, Barbara Kresnik, Marina Golja in Franci Krevh se je predstavila v pogovoru na odru, druga polovica skupine: Davor Plamberger, Damir Korošec, Tomaž Lojen in Matevž Bajde pa je na zadnje vprašanje odgovorila z glasbeno točko: skladbo zaigrano na kuhinjske posode. Prav na slovenski kulturni praznik so praznovali 15-letnico, od popolne alternative do nagrade Prešernovega sklada. Kresnikova je bila prva ženska, ki je vpisala študij tolkal in prva diplomantka te smeri na akademiji. Pravzaprav so oddelek odprli zaradi nje, ker je želela diplomirati na visoki šoli. Njena kolegica v skupini Marina Golja pa na vprašanje, ali je mogoče pripraviti aranžma za tolkala iz skladb Poletna noč ali rockovske klasike I Love R'n'R, odgovorila, da je iz vsake skladbe mogoče pripraviti aranžma za tolkala, predvsem zato, ker so ta tako ritmična in melodična. In so eno urezali na posode. Dunajsko klasiko.