Leti 1511 in 1911, potres in smrt

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 19. april 2011 / 06:00

Dve veliki obletnici: petstoletnica največjega potresa v slovenskih deželah, ki je 26. marca 1511 razdejal tudi Škofjo Loko, in stoletnica smrti umetnika Ivana Groharja, ki je zadnja leta živel v Škofji Loki, umrl pa 19. aprila 1911.

O tem, kako je bilo v Škofji Loki 26. marca 1511 v zgodnjih popoldanskih urah, ko se je zgodil veliki potres, vemo pravzaprav zelo malo izvirno gotovega. Iz loških virov nič, nekaj malega pa iz poročila kranjskega deželnega vicedoma Jurija plemenitega Egkha, ki ga je imenovani napisal v Ljubljani že v dneh po potresu. V njem našteva, kaj vse se je podrlo v posameznih krajih in zapiše tudi tale dva stavka: »Prav tako grad Škofja Loka in hiša Gašperja Lamberga, v kateri je umrl njegov sin. Tudi hiša sodnika in druge hiše in stolpi so se usuli.« Da sta bila grad in mesto močno poškodovana, pričata tudi spominski plošči, vzidani na gradu in na Kašči po obnovi obeh. Grad Divja Loka (Wildenlak) in utrdba Krancelj pa obnove sploh nista dočakala in še danes samevata v ostankih ruševin.

Prvo in glavno je to, da veliki potres za Loko ni bil le tragedija, temveč tudi nova razvojna spodbuda. Škof Filip je leta 1513 začel s temeljito obnovo gradu, ki je trajala do 1516, leta 1513 pa je bila obnovljena tudi Kašča – torej stavbi, ki sta bili potrebni za učinkovito delovanje gospostva, za nadzor nad podložniki in za shranjevanje dajatev, ki so bile od njih pobrane v naravi. Sledila je obnova mesta in lahko rečemo, da je stari del loškega mesta, strnjen pod gradom okoli zgornjega in spodnjega trga, v desetletjih po potresu dobil podobo, ki jo hrani še danes, ko je poleg Pirana in Ptuja najlepše ohranjeno staro mestno jedro na Slovenskem.

Druga od ugotovitev je ta, da je v potresu zagotovo umrl Ločan, ki je bil sin meščana Gašperja Lamberga. Skoraj gotovo pa še kdo, morda jih je bilo celo več ali veliko. Kakorkoli že, v nadaljevanju nas bo bolj zanimala štiristo let mlajša smrt enega največjih umetnikov s škofjeloškega konca Slovenije – Ivana Groharja. »Nekega dne, ko se je jel sneg tajati, pride Grohar k meni, izmučen do smrti, noge so se mu šibile in osušeni čeljusti sta mu šklepetali od notranjega mraza. In ko sem mu pogledal v njegove oči, spoznal sem, da je svoje delo že dokončal. 'Ivan, zdaj pojdeš v Italijo; uredi svoje posle in pripravi se hitro na pot, ker pomlad se že bliža.' Z nerazumnimi očmi me pogleda in s slabotnim glasom me začudeno vpraša: 'Kaj praviš? V Italijo pojdem? Saj nimam denarja in nikdo mi ga ne bo dal. To ni mogoče, to ni res!' – 'Prav gotovo boš šel! Deželni odbor ti da podporo in pojdeš, kamor ti drago. Pa slab si – pojdi najprej k zdravniku, da ti on kaj nasvetuje; potem pa stori le hitro druga potrebna pota.' – Solze upanja so se mu lesketale v očeh, ko se je poslovil. Jaz pa sem žalostno gledal za njim. Kakor dozorel klas se je zibal, noge so se mu opotekale. In slišal sem šumeti temne peroti Azraela.«

Tako se je Rihard Jakopič spominjal obiska prijatelja Ivana Groharja v začetku februarja 1911. In kak teden pozneje je deželni odbor res odobril izčrpanemu Groharju podporo v višini 2000 kron in vse potrebne listine za potovanje v Italijo. Ko je umetnik to izvedel, je bil srečen kot otrok. Pripravil se je za dolgo pot in se z vlakom odpeljal iz Škofje Loke, kjer je tedaj živel, v Ljubljano. Tu je že zamenjal krone v lire, a bil je tako slab, da ga je Jakopič pregovoril, naj gre najprej v bolnišnico na okrevanje. »V bolnici so Groharja odvedli v ozko sobico št. 30 v II. nadstropju medicinskega oddelka s pogledom na šentpetrsko cerkev. V tej sobici, v katero je stopil z opotekajočimi se koraki v Jakopičevem spremstvu 27. februarja 1911, mu je bilo usojeno, da sklene svoje bridko življenje … Dnevi in tedni so potekali in napočil je usodni 19. april. Kakor bi vedel, da se ne bosta več videla, se je poslovil Jakopič od prijatelja. Da, kmalu bo ozdravel! je prikimaval Groharju. V deželi je že pomlad in v solnčni Italiji mu bo še posebno lepo. Ponoči se je Grohar onesvestil in ob pol polnoči je izdihnil.« (Anton Podbevšek)

Tako se je sklenilo življenje Ivana Groharja, enega največjih slovenskih slikarjev vseh časov. Rodil se je 15. junija 1867 v Spodnji Sorici, umrl 19. aprila 1911 v Ljubljani. Za življenja je bil večini v nadlego, po smrti so ga kovali v zvezde. Groharjeve »velike slike« so že dolgo del slovenske ikonografije. Saj si te brez Macesna in Sejalca, brez njegovih vizij Pomladi, Ajde, Jesenskega sonca in Snežnega meteža v Škofji Loki še predstavljati ne moremo – kot si ne moremo slovenske literature brez Cankarjevih Podob iz sanj, slovenske arhitekture brez Plečnikovih stvaritev po svetu in doma, slovenske glasbe brez Kogojevih Črnih mask … Je moral za življenja toliko prestati prav zato, da bi živel večno?