Črno-belo v barvah

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 10. november 2008 / 06:00

Nejč Slapar je eden tistih kranjskih umetnikov, ki ga poznajo vsi. Ljubitelji likovne umetnosti ne le po sivobradi pojavi, ampak tudi po njegovih delih, na primer črno-belih geometrijah, ki se v optični prevari obarvajo. Srečaš ga zvečer na odprtju razstave, uro zatem na glasbenem koncertu, naslednji dan na toplem soncu na Pungertu.

Nekam prazna se mi zdi hiša, kot bi se kam selili?

»Saj se selim. A ne daleč. Niti kilometer ni od tukaj.«

Iz Stražišča v Stražišče. Kot da se ne morete ločiti od okolja, v katerem ste tako ustvarjalno kot drugače preživeli večino svojega življenja …

»Od rojstva sem Stražišan. Kakih petnajst let sem živel v blokih na Planini, drugače pa vseskozi v Stražišču. Moja prva pot za dalj časa od doma je bila sicer že v petdesetih letih, ko sem pri trinajstih šel v internat v Kamnik. Tam sem v Zavodu za usposabljanje invalidne mladine, kot se je imenoval takrat, obiskoval še dva višja razreda osnovne šole, leta 1964 pa sem tudi končal gimnazijo. Potem sem šel študirat gradbeništvo, čeprav sem najprej mislil, da bi se ukvarjal z glasbo. Končal sem namreč nižjo glasbeno šolo pri prof. Golobovi, ki je bila dobra harmonikarica in pedagoginja. Veliko me je naučila, pa sem želel v tej smeri tudi nadaljevati. Po pogovoru z očetom, ki je v tistih časih videl več priložnosti v pravu, medicini, tehniki, tudi gradbeništvu, sem se premislil. Za slednje sem se odločil tudi zato, ker je na gradbeno šel sošolec Miha Golob iz Kamnika, s katerim sva bila kot »rit in hlače«. Naredil sem dva letnika, potem pa sem šel kar v službo na Projektivno podjetje v Kranju, kjer sem večinoma risal načrte …«

Niste se odločili niti za katerega od študijev v povezavi z likovnostjo … V osnovnošolskih letih ste namreč imeli nekaj odličnih profesorjev.

»Še v Stražišču me je učil slikar Milan Batista, v Kamniku pa prav tako znana slikarja Ferdo Mayer in Aladin Lanc. Rad sem risal in slikal, ampak ko se je bilo treba odločiti, sem se odločil, kot sem se.

Sicer pa je bila tudi moja mama neke vrste amaterska slikarka. Med vojno je recimo po naročilu risala v spominske knjige, rožice, cerkvice, romantične motive … Doma je bila s Primorskega, njen dekliški priimek pa je bil Tominc, kot se je pisal tudi veliki portretist iz 19. stoletja, Jožef Tominc. Očetov priimek pa je povezan z Lukovico, od koder izhaja večina gorenjskih Slaparjev. Ti so bili rokovnjači iz Tuhinjske doline. Neke vrste »robinhoodi«, ki so kradli bogatim in dajali navadnim ljudem. Še danes v tistih krajih najdemo Slaparjev mlin, gostilno, kamnolom …«

Kamnolom navezujem z gradbeništvom, ki vas ni prav dolgo zaposlovalo, mar ne?

»Z gradbeništvom sem prekinil ekspresno hitro, saj se po prvi službi nikoli več nisem ukvarjal z njim. Mi je pa znanje, ki sem ga pridobil na fakulteti, kasneje precej koristilo pri mojem slikarskem razvoju, od opisne geometrije, prostorske predstave, senčenja do potrebne tehnične natančnosti. 

Sem se pa v tistem obdobju začel resneje ukvarjati z muziko. Pridružil sem se ansamblu Radia Tržič, v katerem so ob meni igrali tudi Andy Arnol, Marjan Ogrin, nekaj časa tudi Lado Jakša … Igrali smo na veselicah, zabavah, plesih, modnih revijah, na Gorenjskem sejmu. V Tržiču so bili zloglasni plesi v tako imenovani »sokolnici«. Zaslužek je bil dober, saj sem zaslužil več kot oče, ki je vsak dan hodil v službo.«

Kako, da ste se potem odločili za delo grafičnega oblikovalca v Gorenjskem tisku?

»Izvedel sem, da v Gorenjskem tisku ustanavljajo nov oblikovalski oddelek. V sedemdesetih letih so namreč menjali tehnologijo tiskanja, prešli so na tako imenovani ofset tisk in so potrebovali nove grafične oblikovalce. Čutil sem, da bo to prava stvar zame, ne glede na to, da nisem imel formalne izobrazbe za to. Pokazalo se je, da sem imel prav, saj sem v Gorenjskem tisku ostal dvaindvajset let. Delo je bilo precej zahtevno, a tudi kreativno. V grafično pripravo namreč sodi cela veriga različnih postopkov in operacij. Od ideje in prve risbe do koledarja ali škatlice za zdravila se zgodi marsikaj. Ob službi sem vseskozi z različnimi skupinami igral gostom v hotelih na Šmarjetni gori, v Preddvoru … ob dveh, treh zjutraj sem prihajal domov, ob šestih pa že v službo v Tisk. To je bilo res burno obdobje.«

Delo v oblikovalskem teamu vas je kasneje spodbudilo tudi k vašemu samostojnemu likovnemu ustvarjanju, začeli ste razstavljati …

»Ko sem že bil v Tisku, se mi je ponudila priložnost za dodatno likovno izobraževanje, pa sem se izredno vpisal na likovno smer na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Ni mi šlo toliko za dokončanje študija, kot za nova znanja s področja likovne umetnosti. Sem mnenja, da nobena šola ne more narediti umetnika, da pa ti številna znanja, da to lahko postaneš. Izobraževanja ni nikoli dovolj, vedno ti lahko nekdo, ki je poznavalec posameznega področja likovne umetnosti ali pa strokovnjak za posamezne tehnike, pokaže kaj novega.«

Vaša želja po pridobivanju novih znanj ni nikoli usahnila …

»Mogoče je to posledica internatske vzgoje. V Zavodu za usposabljanje invalidne mladine so bili v drugi polovici petdesetih let še vedno predvsem invalidi zaradi posledic vojne, nekaj pa nas je bilo tudi zaradi bolezni, kot jaz zaradi otroške paralize. V internatu so nas namreč naučili, da se moramo vedno navzven postavljati kot osebnost in ne kot ljudje, ki smo zaradi invalidnosti tako ali drugače hendikepirani. Pridobili smo neko samozavest, da lahko kljub temu, da smo invalidi, naredimo in dosežemo marsikaj. Prav tako smo vstajali zjutraj ob šestih, se umivali z mrzlo vodo, z žičnatimi krtačami »dratirali« parket … tako kot otroci po drugih internatih. Nekako so nas pripravili na življenje.«

Torej na ta internatska leta gledate v pozitivni luči?

»Vsekakor. Včasih se sprašujem, ali sem v vseh tistih letih v internatu pridobil ali izgubil, pa vedno ugotovim, da sem v glavnem pridobil. Ko sem se vrnil nazaj v običajno življenje, nikoli nisem imel nobenih problemov s komunikacijo, nisem se čutil zapostavljenega. Tako razmišljanje je bilo zagotovo tisto, najbolj pozitivno, kar sem odnesel iz internata. Poleg tega so nas tam tudi marsikaj naučili, od praktičnih znanj, kot je mizarjenje, do avtomobilskega izpita, ki sem ga pol že opravil v Kamnik, pol pa potem doma.«

Naj se vrneva v vaš likovni svet. V vseh teh letih ste se v svojem umetniškem izrazu precej ukvarjali z različnimi geometrijskimi oblikami, pozornost ste posvečali tudi optičnim učinkom, ki jih gledalcu vzbujajo vaša dela …

»Geometrijski konstruktivizem mi je bil vselej zelo blizu, kmalu pa sem odkril tudi smer »ob art«, ki je bila močno aktualna v sedemdesetih letih, še posebej v Italiji, za nekaj časa pa je »zaposlila« tudi mene. Kasneje sem skozi geometrijske zakonitosti raziskoval predvsem odnos med črno in belo. Ob interferenci valovanj med črno, ki sploh ni barva, in belo, ki so vse barve, praktično nastane tudi barva. Vendar ta barva ni barva ampak optična prevara, ki nastane zaradi sovpadanja dveh različnih valovanj.«

Prišle so prve razstave …

»Že konec šestdesetih. Spoznal sem se s kranjskimi slikarji Marchelom, Batisto, z umetnostnim zgodovinarjem Andrejem Pavlovcem, dr. Cenetom Avguštinom, ki mi je svetoval, kje naj raziskujem naprej …«

Pridružili ste se tudi skupini West–East, v kateri ste se s kolegi posvečali predvsem vizualni poeziji ...

»Zbrali smo se okrog pesnika Francija Zagoričnika. Videl je nekaj mojih stvari, ki sem jih pripravil s pesnikom Francetom Pibernikom, zdele so se mu dobre … Do tega umetniškega gibanja je prišlo povsem spontano, pripravili smo več razstav in nekaj akcij. Ljudje so nas opazovali z zanimanjem, niso pa vedeli, ali naj nas sprejmejo. Naj tukaj omenim samo našo najbolj odmevno akcijo, ko smo leta 1976 s cerkvenega stolpa na Markovem trgu v Benetkah izobesili našo Abecedo.«

Kakšen je bil vaš umetniški poseg v Benetke?

»Dobil sem idejo o ogromni abecedi. V Bombažni predilnici Tržič smo prosili za rjuhe, navite na bale, in dobili 64 metrov blaga. Naj samo nekje na umetniško delo dodamo tudi ime podjetja, je bila edina njihova želja. Delali smo na dvorišču pri meni doma v Stražišču. Izdelal sem šablone za črke, ki smo jih potem v velikosti 2,60 metra prenašali na blago. Za dokončanje smo potrebovali tri do štiri tedne. Spomnim se, ko je sosed prišel iz službe, smo morali vse skupaj umakniti z dvorišča, potem pa znova in znova. Prvič smo poskusili na cerkvi sv. Volbenka v Poljanski dolini, potem pa smo se odločili kar za Benetke, kamor smo že hodili na grafični bienale, včasih pa tako rekoč le na kavo. Dali smo balo na fička in smo šli. Na meji ni bilo nobenega problema, prav tako ne do Benetk. Tam pa je bila potem največja težava najti nekoga, ki bi nam dovolil obesiti našo abecedo s stolpa. Celo dopoldne smo iskali kompetentno osebo, pošiljali so nas »od Poncija do Pilata«, na koncu pa se je izkazal za edini problem izpad dohodka, ki bi ga imeli z ustavitvijo dvigala v času, ko bi mi izobesili naše blago. Tako smo plačali 100 tisoč takratnih lir in s tem za pol ure kupili stolp. Medtem ko sem jaz spodaj fotografiral, sta Živko Kladnik in Franci Zagoričnik z line na stolpu v globino odvila in spustila 64 metrov blaga z našo abecedo. Turisti so nas z zanimanjem opazovali in vse skupaj fotografirali. Akcijo smo kasneje ponovili v Piranu, na Trsatu nad Reko …«

Je bilo to predvsem obdobje vašega ustvarjanja, ki ste ga podrejali skupini West-East, ali ste ob tem delali tudi povsem svoje stvari?

»Pravzaprav sploh nismo bili podrejeni drug drugemu. Delali smo vsak zase, hkrati pa nas je združevala ta skupna ideja, najbrž tudi neko nasprotovanje ustaljenim normam. Sam sem v tem času naredil tudi serijo kozolcev.«

Kozolcev?

»Ne, to niso bili navadni kozolci, ampak sem jih oblikoval na drugačen, samosvoj način. Izdelal sem več kot štirideset slik kozolcev. Takrat še z jupolom in ne akrilnimi barvami. Zato se jih je prijela plesen in eno od slik je sedanji lastnik prinesel, če jo lahko malo popravim. Poleg kozolca sem takrat ustvaril cikel slik z motivi vezanimi za našo kulturno dediščino, poleg kozolcev so to bili vozovi, lesene ograde, štirne … Tako serijo sem potem podaril Zdravstvenemu domu v Stražišču, kjer so s slikami potem opremili prostore. Zdaj teh slik ni več, počasi so izginevale …«

Mogoče bo pa kdo kakšno prinesel popravit?

»To ja.«

Zadnja leta se radi udeležujete različnih likovnih kolonij, letos poleti ste bili na najstarejši slovenski koloniji v Izlakah …

»V Izlakah je bilo odlično, na koloniji se je zbrala pestra mednarodna zasedba, poleg mene še dva Irca, Estonec, Litvanec, kiparka iz Labina, Sedej iz žirovskega konca … V zares sproščenem vzdušju smo delali in izmenjavali izkušnje.«

Imate ta čas v mislih kakšen nov cikel slik?

»Trenutno zaradi selitve ne delam veliko, si pa že nekaj časa obljubljam ponovni start. Kar nekaj idej se mi je vmes porodilo in jih moram vsaj nekaj realizirati. No, nekaj časa mi zadnje tri leta vzame predsedovanje Likovnemu društvu Kranj in predvsem pripravljanju razstav v Mali galeriji.«

Pa muzika je spet aktualna …

»Kakih deset let sem povsem prenehal z igranjem. Je bilo vsega preveč. Potem sem počasi spet začel, na odprtjih razstav, sam, potem skupaj z violončelistom Dinom Gojom, zraven je prišel še Matjaž Minatti, s katerim sva svoj čas marsikakšen večer na Pungertu podaljšala do jutra. Včasih sodeluje še Petra z vokalom, pa bobnar Aligator … Super glasba za sprostitev. Igramo tudi po domovih za ostarele in moram reči, da so nad našimi koncerti prav navdušeni. Igramo glasbo iz časa, ko so bili še mladi, italijanske kancone, naše zabavne melodije, ljudske … Zadnjič smo igrali v Dolenjskih Toplicah, pa sem spremljal tudi opernega pevca Marka Finka. Na koncu me je zelo pohvalil in rekel, da že dolgo ni tako lahkotno pel in da je prav užival v moji spremljavi. Kaj je lepšega kot kakšna taka pohvala …«

Skupina se imenuje Slutnja poletja. Kdaj ste slutili poletje, pomladi ali jeseni?

»Niti se ne spomnim. Poleti smo se začeli pogovarjati o bendu, jeseni pa smo začeli vaditi. Potem je šlo eno za drugim. Všeč mi je naš zvok. Takih zasedb ni veliko pri nas. Zdaj bomo igrali za Martinovo, zraven smo povabili še klarinetista, ne bo pa noben problem, če se bo pridružil še kdo …«

O prihodnosti ne razmišljate kaj dosti?

»Vse skupaj prepuščam toku časa, ne obremenjujem se prav preveč z vsakdanjimi stvarmi, kot je recimo trenutna politika, ali pa svetovna recesija. Pri nobeni oblasti slikarji, razen redkih izjem seveda, niso bili preveč v vrhu in zdi se mi, da tudi v prihodnje ne bo nič drugače.«