Lahko sem strog urednik

Besedilo: Ana Hartman
Kategorija: Prosti čas / ponedeljek, 10. november 2008 / 06:00

Urednikovanje oddaje ŠKL, ki jo v nedeljo dopoldne predvajajo na POP TV, je v novi sezoni prevzel Kranjčan Adi Omerovič.

Pred tem je v oddaji Svet pripravljal odmevno rubriko Moj dnevnik, v kateri je predstavljal delo in vsakdanjik znanih in manj znanih Slovencev. »Rubriko sem pripravljal leto dni. Spremljal sem številne ljudi, od predsednika države do kmetice leta. V uredništvu oddaje Svet sem dobil veliko izkušenj in znanja, ki mi pri sedanjem delu večkrat pride prav,« ugotavlja 27-letni Adi, ki ob tem pripravlja še dokumentarni film, ukvarja pa se tudi z oglaševanjem v dvigalih.

Novinarske izkušnje ste pred leti začeli nabirati prav v oddaji Šolska košarkarska liga. Kako se spominjate tistih časov?

»To je bilo že osem let nazaj. Bil sem brez službe in statusa študenta, zato sem nekdanjega cimra Tonija Cahunka, ki je takrat vodil oddajo, prosil, če mi lahko priskrbi kakšno delo. In tako sem šel pogledat, če bi me morda lahko kakorkoli porabili v oddaji. Niti nisem vedel, ali bi snemal, vodil ali kaj drugega. S Tonijem sem šel na teren. Spomnim se, da je bil moj prvi prispevek o delu krupjeja v kazinoju. V novinarskem delu sem zelo užival, ni mi bilo težko delati tudi do petih zjutraj. Že takrat sem vedel, da je opisovanje zgodb s sliko prava stvar zame. Skozi sliko znam povedati veliko več kot s pisanjem.«

Novinarskega dela ste se torej na začetku učili od Tonija Cahunka?

»Tega se ne moreš v celoti naučiti od nikogar, gre za to, da se učiš sam. Res je, da sem šel s Tonijem na prvi teren. Učil sem se tudi od urednice Barbre Drnač, največ pa od Bojana Travna, odgovornega urednika oddaje Svet. Na vsakem uredniškem sestanku za oddajo ŠKL se spomnim njegovih besed, nasvetov in uredniškega dela. On je človek številka ena, kar se tiče priprave programa, brskanja za zgodbo in delanja prispevkov.«

Oddaja je na sporedu že štirinajsto sezono. Kaj storiti, da se ne izpoje?

»Zavedam se, da imamo najtežje 'stranke', ki imajo non stop daljinec v roki in lahko kadarkoli prestavijo, če jim oddaja ni zanimiva. Menim pa, da je novinarstvo preprosto obrt in da vsako stvar lahko narediš zanimivo. Tudi iz parlamenta lahko narediš dober prispevek, recimo že iz tega, ko vidiš, kako Virant teče za Janšo. In grem stavit, da bo tak prispevek pritegnil ogromno gledalcev. Sicer pa težim k temu, da so prispevki čim bolj realni in spontani, da se pokaže, kako je nekdo vstopil v prostor, komu je bilo nerodno … Ljudje ne marajo statičnih posnetkov. Novinarjem vedno govorim, da morajo sami doživeti stvari in zgodbo predstaviti skozi sebe. V prispevkih uporabljamo tudi t. i. international tone oz. zvok iz okolice, ki ga je vseskozi poudarjal tudi Traven. Gledalci hočejo slišati, doživeti in videti.«

Na mlade novinarje oddaje ŠKL torej prenašate 'filozofijo' Bojana Travna. Kakšen šef pa ste sami? Strog?

»V uredništvu oddaje Svet sem zagotovo dobil veliko izkušenj in znanja, ki mi pri sedanjem delu večkrat pridejo prav. Kot urednik znam biti strog, ko vidim, da stvar uhaja iz rok. Za seboj imam ekipo 15 novinarjev in zelo cenim njihove ideje in delo, rad jim pustim čim bolj proste roke. Ponosen sem nanje; nekateri niso imeli kaj dosti izkušenj, a že napredujejo, čeprav delamo šele en mesec. Uredniške sestanke imamo dvakrat do trikrat na teden, ogledujemo si prispevke, jih skupaj komentiramo, skušamo biti še bolj kreativni. Že prvi dan sem jim rekel, da bom iz njih naredil dobre novinarje, ki jih bodo cenili in jim bodo povsod odprta vrata.«

Kot urednik ste v oddajo vnesli tudi nekaj novosti …

»Preselili smo jo v virtualni studio. Oddaja ima sicer vedno osrednjo temo, doslej smo imeli lepoto, noč čarovnic, ekologijo … Vse večji pomen dajemo sociali, v oddaji pa seveda ostaja tudi šport: košarka, odbojka, nogomet, navijaške skupine, med dvema ognjema … Ne bomo pripravljali klasičnih prispevkov, pač pa smo uvedli top pet akcij, predstavitev top igralcev, med polčasom pogledamo v garderobo, koliko so igralci 'prešvicani', kako se trener dere na nanje … Na ta način je športni del oddaje veliko bolj zanimiv in gledljiv.«

Uvedli ste tudi izpolnjevanje želja …

»Oddaja je na sporedu v nedeljo dopoldne, ko se starejša mladina zbudi z mačkom (smeh), mlajša pa je že aktivna, zato jim je treba dati lahkotno oddajo, ki jim polepša dan. Izpolnjevanje želja je naletelo na velik odziv. Če bi hotel izpolniti vse želje, bi oddaja morala biti dnevna.« (smeh)

Če bi bili gledalec pred televizijo – kaj bi si vi zaželeli?

»Uf, ogromno stvari. Da bi mi na primer nekdo potrkal na vrata in bi me zunaj čakal milijon evrov. (smeh) No, tu sicer ne bi mogli kaj dosti posneti, ker bi samo omedlel. Naj dodam, da si želim, da bi želje izpolnjevali tistim, ki so res potrebni pomoči, da recimo, da nekomu podarimo kolo, obleke, učbenike, pa čeprav to ni tak magnet za gledalce, kot če nekdo skoči s padalom ali se vozi s tankom. Pisalo mi je tudi ogromno deklet, ki niso zadovoljne same s seboj. Prav zato smo naredili oddajo o lepoti, v kateri smo pokazali, kako so lepotice na plakatih in v revijah retuširane, da nas ravno pegice in mozoljčki naredijo posebne ...«

Ali kot urednik pogrešate delo na terenu?

»Na terenu ne delam več, vseeno pa kdaj spremljam novinarje, da sem jim v oporo, predvsem kadar sami doživljajo stvari in jih je strah. V eni od prejšnjih oddaj smo govorili o piercingu in sem novinarko nagovoril, da si je pred kamero šla preluknjat popek. Skrbelo me je, da bo še omedlela. Težko je govoriti v kamero: 'Dragi gledalci, pravkar so mi z iglo prebodli popek, malo boli …' Včasih jim je lažje, če je zraven urednik. Sicer pa novinarje dojemam kot svoje otroke. Zdajle točno vem, kje so in kaj delajo.«