Stvarnost fantastike

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 10. november 2008 / 06:00

Za t. i. zdravo pamet je fantastika nasprotje stvarnosti. Med slovenskimi umetniki pa smo imeli enega, ki je fantastiko doživljal kot stvarnost in jo zmogel kot tako tudi naslikati: Franceta Miheliča (1907-1998), ki je umrl pred desetimi leti.

»Prvotno je name vplivala narava: skrivnostni gozdovi, njihov bogati, nevidni svet. Z njim sem prijateljeval – najraje z žuželkami, ki so bile moje edine igrače. Ta svet je nekatere zavedel v biologijo, mene pa v risbo. Skrivnostnim silam gozdov dodajam zdaj zgodbe, ki sem jih še kot otrok poslušal v domači hiši … Pozneje me je prevzela folklora: sejmi, maškare, še posebej kurenti, ki so mojo umetnost pripeljali dobesedno na prag fantastike. V času zorenja človek vse to poglablja … Kar obstaja v slikarstvu, doživi avtor do štirinajstega leta, pravi Picasso. In tudi jaz sem tega mišljenja: kar sem ustvaril, je le nadgrajevanje tistega, kar sem doživel in prinesel s seboj iz otroških let.« Tako je France Mihelič sam pojasnil izvor svojih fantastičnih podob. Te pomenljive stavke lahko preberemo v likovni monografiji, ki je bila slovenski javnosti predstavljena 29. oktobra v Prešernovi dvorani SAZU v Ljubljani. Njen avtor je dr. Lojze Gostiša, v Žireh umetnostni zgodovinar. Monografija je dvojezična, slovenski naslov je Stvarnost fantastike, nemški pa Die Wirklichkeit der Phantastik, izdala jo je SAZU, založila celovška Mohorjeva družba, finančno pa je njen izid omogočila tiskarna MKT Print v Ljubljani, ki jo je tudi natisnila. Knjigo velikega formata, ki ima tekstovni in slikovni del, je oblikoval avtor sam.

S to monografijo je 85-letni Gostiša simbolno sklenil svoje posvečanje Miheliču, ki traja že 40 let. Mihelič je bil sam po sebi velik umetnik, v Gostiši pa mu je usoda naklonila tudi velikega razlagalca. Gostiša, ki se je s slikarjem družil vrsto let, tako rekoč vsak dan, je o njegovem opusu napisal najprej monumentalno monografijo v treh delih, postavil več razstav in ob njih izdal imenitne kataloge, lani pa je na ljubljanski univerzi obranil še doktorat, ki ima za temo ravno elemente fantastike v Miheličevem opusu. Monografija, o kateri poročamo, je prav ta doktorat, prirejen za knjižno objavo.

Miheličevo otroštvo, katerega prvi del je preživel v okolici rodnih Virmaš, v Gorajtih in Crngrobu, je torej usodno zaznamovalo njegov opus. "Za Miheliča velja, da ostaja ves čas intimno enovit in nekoliko poenostavljeno rečeno zavezan gozdni in rastlinski fantastiki. Z njo po potrebi naseljuje vsakdanja človekova prebivališča, nedoločene domišljijske prostore ali kar brezkončno vesolje," je na predstavitvi knjige razložil Gostiša. "Ni ustvaril šole, ne načina izražanja, ki bi ga kot kategorični imperativ ponudil vrstnikom. Njegova fantastična umetnost je skupaj z njegovo osebno poslanico neprecenljiva avtorska signirana celota." Da je takšna, pa ima zasluge tudi Gostiša, njen kronist in razlagalec.

Naposled bi morali napisati tudi kaj o »elementih fantastike« v Miheličevem opusu, jih vsaj našteti, vendar bi naštevanje ne imelo pravega smisla. Te podobe je treba predvsem videti. Ogledate si jih lahko na stalnih razstavah v škofjeloški Kašči in na ptujskem gradu (postavil ju je Gostiša), za domačo rabo pa v pravkar izdani monografiji. Videli boste, da v njej ne nastopajo le splošno znani kurenti … Vabljeni torej v Miheličev in Gostišev stvarno fantastični svet!