Černobil - Fukušima

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 9. april 2011 / 06:00

Kakšen katastrofalni niz se od 11. marca godi na Japonskem: najprej potres, potem od njega spodbujeni cunami in od tega poškodovana jedrska elektrarna v Fukušimi, ki grozi s ponovitvijo Černobila! Se nesreče, povezane z imenom slednjega, še spominjate? Gotovo se, ta mesec bo minilo že petindvajset let od 26. aprila 1986, ko je eksplodiral jedrski reaktor v černobilski elektrarni. Četrt stoletja torej, pa se mi zdi, da je bilo včeraj. Ali kot da je vse skupaj danes, kot da med Černobilom in Fukušimo ni četrt stoletja, ampak en dolgi zdaj, ki traja in traja …

Vmes pa marsikaj dotraja. Rudnik urana Žirovski vrh (RUŽV), denimo, ki je še pred dvajsetimi leti obratoval na gorenjskem jugu. Spomnim se tistega, kar mi je pred petimi leti v pogovoru za Žirovski občasnik povedal tedanji direktor rudnika Franc Avberšek, pred tem dolgoletni direktor Premogovnika Velenje in minister za energetiko v prvi Drnovškovi vladi. Z drugimi besedami: mož iz neke druge dolge zgodbe, ki se zdaj zapleta v zadevi TEŠ 6 … No, vrnimo se k RUŽV; Avberšek mi je povedal, kako je bilo v njem tistega dne leta 1990, ko je prišel v rudnik zeleni fundamentalist Leo Šešerko, v Peterletovi vladi podpredsednik »za varstvo okolja in regionalni razvoj«, se postavil pred direktorja Marjana Uršiča in mu oznanil vladni sklep – da bodo rudnik zaprli. »Kdaj?« je vprašal Uršič. »Čez pol ure!« je kot kak politkomisar ukazal Šešerko. In res. Čez pol ure so izklopili elektriko in zaustavili proizvodni proces. Rude, ki so jo že pripeljali iz jame, niso predelali do konca, kar bi bilo racionalno, ampak so jo morali zvoziti nazaj v jamo. »Taki postopki so za rudarsko stroko povsem nerazumljivi,« je razložil Avberšek, ko je skušal pričarati, kako se je moral tistega usodnega dne počutiti njegov predhodnik.

Kaj hočem povedati z gornjo zgodbo? Da so odločitve, ki jih ne more sprejemati samo politika, pa čeprav se v njej izraža volja ljudstva. So zadeve, v katerih mora imeti svojo besedo tudi stroka. V černobilskem letu 1986 in v Demosovem letu 1990 sem bil tudi sam na podobnih pozicijah kot zeleni Šešerko. Ko si mlad, se tako ali tako spodobi biti proti. V letu 2011, ki bo zagotovo šlo v zgodovino (tudi) kot leto Fukušime, pa si ne upam kričati: Zaprite Krško! No, saj pravzaprav tega skoraj nihče ne zahteva, naši ljudje so v zadnjih desetletjih povečini spoznali dejstvo, za katerega so sicer že ves čas vedeli – da brez elektrike ne gre in da bomo, če bo treba, zgradili tudi drugi jedrski blok elektrarne v Krškem, TEŠ 6 pa se tako ali tako že gradi. O energetski prihodnosti Slovenije sicer lahko odločamo tudi na referendumu, a stroka mora do svoje besede, slej ko prej. Da ne bo tako, kot je bilo omenjenega dne in po njem v Todražu. Danes nihče ne oporeka odločitvi, po kateri se je RUŽV zaprl oziroma se še zapira – predvsem zaradi velikega padca cene rumene pogače na svetovnem trgu. Neumno pa je bilo zbrisati z obličja zemlje tako rekoč vse, kar je bilo za rudnik zgrajenega na zemlji, vse tiste velike zgradbe, ki so bile zgrajene iz armiranega betona tako trdno, da so za rušitve porabili neprimerno veliko energije in denarja. Danes bi lahko marsikatera od njih služila drugi gospodarski dejavnosti, vsaj ena pa tudi rudniškemu muzeju, kakršni so v drugih rudniških krajih (Idrija, Mežica, Velenje …) in si jih ljudje prav radi ogledujejo. Muzej RUŽV bi lahko bil spomenik naši jedrski (ne)umnosti. Tako nam je ostala le neumnost, spomenik pa so porušili. Jedrski ekspres Černobil-Fukušima nadaljuje z vožnjo, s polno paro, postajo RUŽV so zaradi nerentabilnosti in neumnosti ukinili.