Strmolska Vilma (11)

Besedilo: Marija Cvetek
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Rudi Štravs se je prehladil, ko je tja do Prekmurja nadziral Majdičeva podjetja in posestva; dobil je tuberkulozo in kmalu umrl. Družina je stanovala na mlinu v Spodnji Hudinji. Po moževi smrti je Vilmina teta še nekaj časa ostala tam in večkrat pomagala Vilmi, ki je pri gospe Ruši službovala poldrugo leto. Pravi, da gospa zanjo ni bila slaba, vendar je živela z Rusom, »knjazom« (knezom) Josipom Jurajem Čerkasovom, ki ni bil dober človek. »Prislinil« se je k hiši, ko je portretiral gospo in njene otroke, ker je bil »neke vrste« slikar. Potem ni nikoli več slikal. Vilma pravi, da je bil portret gospe Ruše v kleti, kamor so spravljali razne stvari: »Podobna j bla, samo ta portret ni bil nkol zdelan. Sej gospe ni blo mar.« Delavci so se »prav spakovali« in zmajevali z glavami, kadar so se pogovarjali o Čerkasovu: »Lahko, da je knez?!« Niso verjeli, da je res. Gospa Ruša ga je zalagala z vsem. Kadar sta se skregala, je rekla Vilmi, naj »spakira kufre in jih pošlje stran«. Kuharica pa ji je odsvetovala: »Bod pametna! Pr gmah pust! Tud ne prtakni se ne! Boš vidla, da bo kmal nazaj.« In res, za nekaj dni je odšel v hotel in se spet vrnil. Služinčad je menila, da si je v hotelu privoščil »spremembo«. Služkinjo, ki je bila pred Vilmo pri Majdičevih, je gospa odslovila, ker jo je zalotila s svojim knjazom. Vedno je bil oblečen kot iz »škatlice«, saj ni imel drugega dela. Bil je visoke postave; nosil je elegantne klobuke in kravate; obleka je morala biti natančno zlikana. Likala je seveda Vilma, ki je ob spominih na oholega in nepriljudnega knjaza pripomnila: »Rus se je le oblačil in sprehajal, pa vozil avto.« Pač, za novo leto pa je enkrat pripravil bogato obloženo mizo z najrazličnejšimi dobrotami, med katerimi je moral biti tudi kaviar. In vsak si je lahko sam postregel, kakor je hotel. Tako je bil menda »navajen od doma«.

Nekoč je Vilmi kazal debelo denarnico, polno denarja, in ji dejal, da bi bila lahko gospodična, če bi bila pametna. Povedali so, da je prejšnji služkinji kupil kolo. Ko je sprevidel, da z Vilmo ne bo »nič«, jo je pustil pri miru. Pred njim jo je varovala tudi oskrbnica, »frojlajn« (gospodična) Lončarjeva, kakor so ji rekli. Bila je že starejša, samska in izredno dobra ženska. Kadar sta bili z Vilmo sami, ji je rekla »muti« (mamica). Ostala je pri hiši, kamor je prišla kot vzgojiteljica. Rušini otroci so se tudi z Vilmo hitro spoprijateljili; najstarejšo hčerko Dagmar je večkrat navijala na navijalke in jo »frizirala«. Kadar sta bili z Vilmo sami, se je obnašala do nje kot do sebi enake vrstnice. Bila je samo eno leto starejša od Vilme. Vse ji je zaupala, saj je bila »glih prov« (ravno prav) zaljubljena. Dagmar ni marala knjaza in sploh ni govorila z njim. Samo odzdravila mu je, kadar je pač pozdravil. Kasneje so pravili, da se je poročila z angleškim mornariškim častnikom. Tudi mlajša Jasna je bila simpatična s svojimi kitkami. Sin Peter pa tako ali tako ni bil kaj dosti doma; v Mariboru je bil v internatu, ker je tam hodil v gimnazijo. Celjsko je zapustil zaradi nekih »vragolij«. Vsi trije otroci so obiskovali gimnazijo. Doma jih je v tako imenovani šolski sobi inštruirala profesorica, ki je stanovala kar pri njih, dokler ni dobila službe. Šofer Ignac pa jih je učil angleščino. Vilma se ne spomni več, ali je bil v Ameriki ali v Angliji. Vozil jih je tudi v šolo in v cerkev. Če ga ni bilo doma, pa je šla Vilma z njimi k maši v Celje, kamor so hodili samo do birme.

Dekleti sta bili radi lepo oblečeni. Kadar sta bili »novi«, je iz Ljubljane prišla šivilja »v hišo« in jima je naredila lepe obleke. Vilma se ju spomni, kako sta bili »luštni«, ko jima je nekoč naredila »kiklce v gloken« (krilci na zvon) z bluzico in bolerom čez. Gospa Ruša je bila prav tako vedno lepo in elegantno oblečena; najbolj ji je pristajala obleka rdeče rjave barve, ki je bila tudi lepo ukrojena. »Tako lepa je bla v tisti obleki!« poudarja Vilma.