Zbiranje zamaškov

Zamaški so vseh barv in različnih velikosti. Družita jih dve stvari. Prva je plastika, iz katere so narejeni, druga je dober namen. Zbiranje ni nikoli končano. Ko se jih nabere dovolj za eno protezo, jih začnemo zbirati za druge pripomočke. Vsak zamašek šteje in vedno je povezan z določeno osebo, ki bo zaradi zbranih zamaškov lažje živela. V teh časih, ko revščina napada iz vseh strani, je vsako dajanje dobrodošlo. Zato ostajamo ljudje in si zaslužimo to ime. Vsaka težava ima svoje ime in vsaka stiska svoj obraz. Moramo držati skupaj. Pa vendarle me včasih ob vrečah zamaškov popade sveta jeza. Prime me, da bi sprožila akcijo zbiranja zamaškov za našo vlado in vse birokratske službe, ki določajo, komu pripada proteza in kakšne vrednosti. Vzela bi jim plače, ki si jih delijo brez občutka, da bi upali pogledati mlademu človeku v obraz in mu reči - zate pa ni denarja v tej vreči. Zbirajte zamaške, pa boš lahko hodila. Malo potrkaj na vest dobrih ljudi, pa ti bodo pomagali. Mi smo svojo vest že zdavnaj prodali hudiču. Kar vidim tam gori vse pomembneže, ki igrajo monopoli in jih ta igrica neskončno zabava. Kaj jih ne bi zabavala, saj se ne igrajo s svojim življenjem in v igri ni njihov težko zasluženi denar. V igri ni njihov otrok, ki bi za nadaljevanje šolanja potreboval pripomoček za branje. Igrajo za zabavo in za moč. Ah, da, težki časi so. In še težji bodo. Le upamo lahko, da ne bo nikoli zmanjkalo zamaškov. Kajti samo zamaški nam še ostanejo. Prodali smo zdravo pamet, zapravili zavezanost vladajočih vsem tistim, ki so jih volili, videli smo že vse umazane spletke, spoznali vsa zakulisja in – cirkus gre naprej. Skesan obrazek in opravičila ne bodo prinesla nič novega. Kako omejena je postala ta naša dežela. Zakaj to še prenašamo? Dajmo, zbirajmo zamaške za plače poslancev in vseh drugih, ki si grejejo riti na naš račun. Pa da vidimo, koliko zamaškov bomo zbrali.