Moja žena je hladna kot led in mi ne da (20)

»Vem, da me nekateri bralci obsojajo. Ne samo mene, tudi Marijo in Lucijo. Ne pomislijo pa, da je danes težko živeti sam. Včasih so se ženske žrtvovale za družino in pri tem trpele do konca življenja. Jaz pa želim živeti. Žal sem imela pri izbiri partnerja smolo, a se tega zavedam in svoje napake ne tajim. Iskreno jo povem naglas. Koliko jih je, ki so se sposobni pogledati v ogledalo in si reči, da s tem, kar imajo, niso srečni?!« pravi Althea.

Zgodbe imam posnete na diktafonu. Ko jih med poslušanjem prepisujem na papir, se mi zdi, kot da berem zanimiv roman, ki se je zgodil nekje daleč in ne tukaj, pri nas, na dosegu roke. Razmišljam, koliko se ljudje sploh še poznamo med seboj in koliko si utegnemo zaupati. Čas, v katerem živimo, je hiter, krut, divji in neusmiljen do čustev. Ponudbe je več kot 'povpraševanja'. Zaupne rubrike v revijah in časopisih so polne izpovedi tistih, ki jim je v duši prekipelo. Facebook, Netlog, različni drugi portali ponujajo priložnosti za vedno nova spoznanja, ki se jim ni moč upreti. Tako kot se ne moremo upreti vedno novim blagovnim centrom, čeprav se nenehno jezimo in bentimo, češ kaj nam jih je treba.

A da se vrnem k nadaljevanju izpovedi moje sogovornice, ki si je nadela ime Altea.

»Pokličeta me hčerki, ki sta najeli manjšo hišo, v katero sta se nameravali vseliti. Povabita me k sebi in me poskušata ujeti na moja čustva, na to, da bom pri njiju lahko uživala, kolesarila in se imela lepo. Bila sem v nemajhni zadregi. Priklopila sem že centralno, ker so postajali dnevi vedno bolj hladni. Če bi me povabili pred štirimi, petimi meseci, bi nemudoma sedla na letalo in poletela k njima. Sedaj pa … Mar naj Tonija pustim samega?!?

Obljubila sem jima le na pol. Da imamo v službi 'gužvo', cel kup bolniških in te reči. Imela sem kup izgovorov, da ne grem, a potem me je začel prepričevati tudi Toni.

'Misliš, da ti bom v tem času ušel ali kaj?!' Bil je vidno užaljen.

Na Brnik me je odpeljal po petih sanjskih dneh. V trebuhu me je še zmeraj žgalo, kot bi bilo telo napolnjeno z žerjavico.

Stal je na ploščadi in mi vneto mahal ter pošiljal poljube. Po licu so mi tekle solze, a sem trdno verjela, da mu lahko zaupam. Da me bo počakal in v času moje odsotnosti skrbel za hišo kot pravi gospodar.

Hčerki sta me čakali na letališču. Ko sem ju zagledala, enako veliki, enako nasmejani, zelo vihravi in lepi, mi je zaigralo srce. V drobcu sekunde se je pred mojimi očmi odvrtel film zadnjih dvajsetih let, prežet z odpovedovanji, bolečino, jokom, težkimi trenutki, pa obenem tudi poln smeha in drobnih radosti ob njunem odraščanju. Zavedela sem se, da se je splačalo, da je bilo vredno, ker če bi bilo karkoli drugače, onidve danes ne bi bili taki, kot sta. Planile smo si v objem, jokala sem, tako kot zmeraj, potem pa smo se usedle v zmahan avto, ki ga je vozil Dani, hčerkin fant. Odbrzeli smo naravnost v Mijdrecht, manjši kraj v bližini Amsterdama, kjer so našli pravljično hišo za majhno najemnino. Vso pot sem poslušala njihovo čebljanje in bila srečna.

Doma me je čakal Toni, tukaj sem imela svoja sončka, privoščila sem si dopust, se lahko zgodi še kaj lepšega?

Hiša je stala v tihi ulici, na začetku katere je bil tudi Hotel Mijdrecht Marickenland "Hampshire". 'Vsak vikend imajo plese,' sta se skrivnostno nasmehnili.

Ne vem, kaj mi je bilo, da sem bleknila, da tega res ne potrebujem, da imam doma moškega, ki me čaka in pogreša.

'Toni je pravnik, je zelo zaposlen, ureja internetno stran in sploh ima tisoč obveznosti, tako da … šele spoznavava se,' sem jecljala in bilo mi je strašno nerodno.

Hčerki sta se spogledali in planili v smeh ter zatrdili, da mi ga od srca privoščita.

Oddahnilo se mi je.

Do njunega »naslednjič« bo to, da ima v naši hiši pisarno, da se je preselil v zgornje prostore, postalo nekaj povsem normalnega.

Hiša, ki sta jo, skupaj s še nekaj prijatelji s fakultete, najeli, je bila božanska. O podobni sem že od nekdaj sanjala. V pritličju je bil velik dnevni prostor s kuhinjo in sanitarijami, po ozkem stopnišču pa smo se povzpeli v mansardo s tremi spalnicami in veliko predsobo, ki je bila obsijana s soncem.

Ko sem se malo bolje ozrla okoli sebe, sem opazila, da je potrebno prebeliti stene, oprati zavese, tudi preproge so bile videti zanemarjene.

'Takoj jutri se bom lotila dela!' sem jim naznanila. Čeprav so protestirali, so se na koncu vdali. Moji argumenti so bili pač močnejši.

Že navsezgodaj so pripeljali pleskarja, ki mi je najprej pomagal, da sva pokrila omare s polivinilom in rjuhami. Bil je prijazen mlad fant, doma iz Maroka. Sporazumevala sva se z rokami in mimiko, veliko sploh ni bilo treba, saj je takoj vedel, kaj pričakujem od njega.

Zvečer sem bila utrujena, in ko sem se usedla pred računalnik, sem komaj držala oči odprte. V hiši je bilo hladno, meni pa se ni niti sanjalo, kje in kako se vklopi centralna kurjava. Iz zadrege so me rešili moji, a šele pozno zvečer, saj jim ni padlo na pamet, da bi spremenili svoje navade zaradi mojega obiska.

Toniju sem poslala vroč 'mail':

Ljubi moj,

zelo te pogrešam, tvoje dotike, poljube in objeme. Ko zaprem oči, te vidim pred seboj, ko me držiš v naročju in se ljubiva. Upam, da mi ne zameriš, ker sem ti pozabila povedati, da so v hladilni skrinji še meso in žlikrofi, vtakni v mikrovalovno in kosilo boš imel takoj nared.

Te poljubljam in se stiskam k tebi,

Tvoja A.

Ob polnoči sem se prebudila, ker sem upala, da mi je že odgovoril. Nič. Dobila sem le tri 'maile' od svojih kolegic, ki so bile, logično, nevoščljive, da dopustujem, medtem ko one garajo.

Naslednje jutro, takoj ko sem bila spet sama, sem ga poklicala na domač telefon.

(se nadaljuje)