Miroslav Braco Cvjetičanin, hvala!

Odgovor na članek »Više od Triglava ne gre«, ki je bil v Gorenjskem glasu objavljen v torek, 15. marca.

Na nogomet in politiko se tako ali tako vsi spoznamo! Res pa je vprašanje, kaj – poznamo, o čem kaj vemo in izražamo svoja mnenja. V GG sem prebral, kaj o Triglavu piše avtor, ki mu je bojda pritiskanje pedal osnovni športni in rekreativni poklic. Kolesarstvo sem pa od nekdaj jemal kot adrenalinski šport: nikoli nisem vedel, kdo je zmagal. Ker so na koncu prej ali slej nekomu zmago vzeli, ker se je drogiral. In na ta način pokvaril resnico o športu, ki je bojda eno samo garanje. In kjer lahko vse življenje garaš zato, da drugi zmaguje!?

 

Zapis Miroslava Braca Cvjetičanina je prišel nekako v tistem trenutku, ko v Kranju nismo podelili letne nagrade za športne dosežke. Ker ni bilo pravega kandidata, ali ker mi nismo pravo mesto s pravim športom? Mesto kolesarja Bojana Ropreta, košarkarjev Marka Miliča in Gregorja Fučke, plavalcev bratov Petrič in tako dalje in tako naprej je tudi na ta način priznalo in potrdilo, da je bistvo ravno v nečem drugem. Na primer v pisanju Miroslava Braca Cvjetičanina, ki je dosegel nekaj izrednega: nogometu in Triglavu je dal veljavo, ki mu je – na primer – ni medij dal pred izredno pomembno tekmo za obstanek s Primorjem. Takrat o tekmi, vzdušju, povabilu navijačem nismo prebrali niti vrstice. Zdaj smo vsebina za pisca, ki tedensko odkriva, kaj vse ve o športu.

 

Zdaj se nas je pisec malce »sposodil«. Je ocenil, da je čas za to? Da se je treba malce ponorčevati iz nogometa »na lokalni ravni«. Razumem bolečino avtorja, ker si ljudje niso rezali žil, ko je on nehal ali začel ali sploh poganjal bicikel. Razumem tudi bolečino avtorja, da mu je nogomet »rdeča cunja«, kamor se malce zaletava z biciklom in peresom. Konec koncev: za dobrim konjem in celo biciklistom se prah dviga, ali ne?

 

Vendar pa je prav, da potrdim resnico, ki jo je mojster pisec zapakiral v sarkazem z naslovom »Više od Triglava ne gre«! Ja, mesto, ki tako mačehovsko »ljubi« svoj nogometni klub, v svetu in Evropi nima ravno veliko sebi enakih. Pa ne, da je nogomet in klube, kot je Triglav, treba ljubiti, samo izpeljava iz tega odnosa je hudo boleča tudi za tistega, ki vse življenje sicer gleda bolj v tla in pritiska pedala: tako mesto in tako okolje in tak odnos nikdar ni samo do nogometa, je tudi do kolesarstva, vaterpola, atletike, smučanja … Zato si naj naš Braco samo želi, da bi imel župan nogometno žogo v pisarni, ker bi mene enako veselilo tudi kolo, smuči, teniški lopar … samo, da kaj ima! Ker potem vem, da je okolje pripadno nekemu početju njegove mladine, da se lahko sooči z drugimi okolji, z njimi tekmuje in napreduje!

 

Miroslav Braco Cvjetičanin si zato zasluži pohvalo, ker je – podlegel. Ni zdržal. Preprosto je moral nekaj napisati o Triglavu in nogometu. Kajti mnogi okoli njega zdržijo mnogo več: vsako leto odklonijo sleherno pomoč, sleherno dobro delo za Triglav in nogomet in šport. Naš pisec pa nam je dal veljavo, čeprav skozi blagi posmeh. In še nekaj je popolnoma res: ni še dovolj zrel, da bi pisal pohvalna gesla o nogometu. Za to naj počaka toliko časa, da bo njegov nečak in naš Triglavov nogometaš »dvignil mesto na noge« s svojim talentom, željo in voljo. Prepričan sem, ga bo to osrečilo!

 

Pa nič skrbi vsem drugim: Triglav seveda dolgo ne bo zdržal v kljubovanju silam, ki so obvladljive le, če nam pomaga okolje. In to je okolje, kjer nagrade za šport nismo podelili. Smo pa v preteklih mesecih zvedeli, da je nekam šlo desetine in stotine milijonov evrov po zaslugi tistih ljudi, ki so (nogometu in športu) radi znali reči: »Nimamo!«

 

Ponosen sem, da smo končno postali tako pomembni, da nas je s svojim peresom ošvrknil Miroslav Braco Cvjetičanin. Njegovo moč in vpliv in ugled bom cenil potem, ko bo objavljen še tale moj razmislek na njegov umotvor.

 

Miran Šubic, univ. dipl. novinar –

direktor ND Triglav 2000, Kranj