Ni tako hudo, kot se bere

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / četrtek, 24. marec 2011 / 06:00

Tako globoko, kot grem jaz, gre malo moških, sem prepričan. Jaz sesalec porinem čisto pod kavč, za in pod vsako omaro in vedno odmikam vse, kar ni privijačeno, in potem tudi vrnem nazaj na isto mesto. Tako sem se med sesanjem stanovanja ujel, da ne razmišljam samo o prahu. Spet moram nergati? Z enim očesom sem ciljal prah, z drugim pa tv ekran, po katerem so skakali smučarji skakalci tam pod Poncami. Moral bi biti vesel, da je Planica na sporedu, pa sploh nisem mogel biti. Mogoče tudi zaradi lune ne. Vsako leto bolj si moram priznati, da to nebesno telo zelo vpliva name.

Besede v prazno in razmišljanja za zasebno uporabo so bila na mojem dnevnem redu razpravljanja. Rad imam šport in moram si priznati, da sem športni navdušenec. Tu ni nič spornega, ampak vedno znova ali pa, bolje rečeno, ne znam si še razložiti slovenskega najhujšega športnega pojava, ki ga jaz imenujem Navijaška Norost. Tako nekako, čeprav, ko o tem začnem razpravljati nekje, kjer je na drugi strani natakarica, mi uidejo še kaki drugačni naslovi. Ampak nič ne de. Čeprav nisem oziroma nisem zmogel gledati skokov do konca, sem zvedel, da so bili člani slovenske reprezentance tretji in da je bila Planica odlično obiskana in da so se smučarski skoki izkobacali iz krize. Vesel sem za njih. Torej vesel sem za fante, ki skačejo, in še bolj za Zupana, ki jih vodi. Nisem pa vesel za niti enega tistega gledalca, ki je te skoke gledal. Pravzaprav bi, če bi lahko, vsakemu posebej povedal ali pa ga vprašal. Moram se odločiti. Raje bom povedal. Ne, raje bom vprašal! Zakaj človek gre v Planico? Bom tudi sam odgovoril, ker drugega odgovora ne bom dobil. Vsaj ne tako hitro, kot ga rabim. Zaradi skokov zagotovo ne. Pravzaprav točnejši odgovor bi moral biti: zaradi slovenskih skakalcev zagotovo ne. Obstaja možnost, da gre vsak človek v Planico zaradi avstrijskih ali norveških skakalcev oziroma letalcev. Zaradi slovenskih prav gotovo ne in vsak tisti, ki je ploskal ob slovenskem tretjem mestu, ima v sebi nekaj lažnivega in veliko nevednega. Nevednega, ker sem skoraj prepričan, da na primer Jurija Tepeša brez čelade na glavi težko prepoznate na ulici. Kranjca mogoče, ker je res Car. Damjana mogoče le v njegovem kraju. Prevca pa tudi ne. Torej, zaradi slovenskih skakalcev letalcev ni nihče prišel v Planico. Torej so prišli zaradi drugih nastopajočih. Mogoče so prišli zaradi same Planice kot slovenskega simbola. Ne sramote, ampak simbola, ki pa ni preveč hvale vreden, ampak je še vedno simbol. Prišli so zaradi lepe narave? Tudi eden od možnih odgovorov. Še kakšen odgovor? Zaradi zabave? Odličen odgovor. Ljudje danes rabijo zabavo. Torej imam kar nekaj lepih odgovorov in enega ne prav lepega. In verjetno zdaj, če ste tole prebrali, vas je vznemiril samo tisti ne lepi, a še tega sem si sam odgovoril? Če imam prav, lahko berete naprej, če nimam prav, verjetno niste prišli niti do te vrstice. Da ne pozabim, moram napisati, zakaj sem raje sesal prah po stanovanju, kot pa bil ob planiški velikanki. Sem namreč v stavki. Stavkam, štrajkam, po domače povedano. Nikoli več v življenju ne bom šel gledat skokov. Ne zato, ker Primož Peterka ne bo več skakal. Ampak predvsem zaradi vseh tistih ljudi, ki sem jih te dni po televiziji videl ob skakalnici. Prav zaradi vseh teh, od prvega do zadnjega. Izključujem samo tehnično osebje in sorodnike skakalcev. Vsi drugi pa ste vzrok, da jaz ne bom šel več na nobene skoke.

Če vas mogoče zanima, zakaj, vam bom povedal.

Sem namreč bil deset minut na državnem prvenstvu v skokih, ki je bilo pred štirinajstimi dnevi v Kranju! Vam to kaj pove? Ne? Ker niste bili tam? No, niste edini manjkali, ker tam ni bilo nikogar. Čisto nikogar. Bilo je nekaj očkov, dedkov, bratcev in sestric pogumnih skakalcev in seveda tehnično osebje. Mislim, da so bili trije novinarji, ali mogoče samo dva, in en kamerman. Deset minut sem bil zaradi strahu pred praznino. Nisem mogel prenesti dejstva, da sem edini gledalec ravno jaz (no, obstaja možnost, da sem največ enega spregledal in se mu opravičujem). Ampak kolega me je naštimal, naj si grem pogledat Peterkov zadnji skok, ker on je le legenda slovenskega športa. Kolega je zatajil in tako sem bil sam pod skakalnico. Noben Triglav ni pripeljal tri tisoč otrok ali vsaj trideset, pa bi bilo nekaj, in nobena Sava ni imela petsto zastav izobešenih na kolih in vip-lože, v katero gre dvesto ljudi … nič. Niti enega tistega s televizije, ki tako veselo ploska, ko Kranjec drsi po zaletišču. Niti enega. V čem je finta? Zakaj na državno prvenstvo v smučarskih skokih ne pride vsaj deset gledalcev in zakaj jih v Planico pride trideset tisoč in več? Slovenija je res čudaška športna dežela. Res je fenomen, da imamo tako dobre športnike. Le kdo jih podpira takrat, ko niso na televiziji. Aja, starši, dedki in babice, sestrice in bratci …