Na smučeh iz leta 1993

Iz ozadja: Čeh Tomaš Kos je že enajsto sezono trener v slovenski biatlonski reprezentanci. Letos je znova zelo aktiven tudi v smučini. Pretekel je več kilometrov kot v zadnjih sezonah skupaj.

Tomaš Kos je gotovo eden izmed tujih strokovnjakov z najdaljšim stažem v Sloveniji. Za njim je že enajsta sezona v strokovnem vodstvu slovenske biatlonske reprezentance. Star je 43 let in prihaja iz Jablonca nad reko Nisou na Češkem, 763 kilometrov od Pokljuke in 100 kilometrov severno od Prage. Živi z ženo in dvema otrokoma, 20-letno hčerko in 18-letnim sinom. »Hčerka se ni ukvarjala s športom, sin pa je bil športno kar aktiven. Začel je z nogometom, nadaljeval z judom in bil v svoji kategoriji državni prvak, nato je vozil spust z gorskim kolesom, končal pa tako kot večina drugih: za računalnikom,« je nekaj besed o športu in svojih otrocih povedal trener Tomaš Kos, v nadaljevanju pa spregovoril predvsem o sebi.

Kdaj ste končali športno kariero?

»To je bilo leta 1995, torej pred šestnajstimi leti. Vrhunec je bil zame leta 1992, ko sem osvojil drugo mesto na sprintu za svetovni pokal v Ruhpoldingu, kar je moj največji uspeh. Biatlonec sem bil nekje od štirinajstega leta dalje.«

Po koncu kariere ste postali trener.

»V Sloveniji sem enajsto sezono. Tekmovalce sem poznal, a odhod v tujino ni enostaven. Imel sem srečo, da so bili ob meni ljudje, ki so mi zelo pomagali. Pred tem sem bil asistent glavnega trenerja moške ekipe v češki reprezentanci.«

V letošnji zimi sem vas na Pokljuki videvala na tekaških smučeh. Ste še veliko v gibanju?

»Lani me je Klemen Bauer navdušil, da sem si kupil gorsko kolo in se znova začel bolj rekreirati. Človek se potem bolje počuti. Pridobil sem nekaj kondicije, ne morem pa reči, da sem odlično pripravljen. V letošnji zimi sem veliko tekel na smučeh, verjetno toliko nisem v zadnjih sezonah skupaj. Rekreiram se zase in nimam nobenih ambicij, da bi šel na kakšno rekreativno tekmo. Tečem, ko imam čas. Kar se tega tiče, sem sam svoj gospod. Pomembno je, da imam voljo in interes. Proge na Pokljuki so odlično urejene. Ne vem, če je bilo kdaj že tako dobro kot letošnjo zimo. Lahko si naredil 20, 25 kilometrov, ne da bi šel po isti progi.«

Vedno vas vidim teči v klasičnem koraku …

»Kot otrok sem veliko tekel klasiko. Spomnim se na očeta, ki me je zelo priganjal, da bi imel pravo tehniko. V prosti tehniki je potrebne več energije, več moči, v klasiki pa, če imaš smuči dobro namazane, lahko greš korak za korakom. Bolj uživam v teku v klasični kot v prosti tehniki.«

Kljub temu da ste v biatlonski karavani, da bi lahko imeli nove smuči, pa so tele vaše videti precej stare?

»To so še moje tekmovalne smuči. So letnik 1993. Ni velike razlike. So pa te smuči opazili tudi drugi tekmovalci v biatlonski karavani in so se mi kar malo smejali. Avstrijec Mesotitsch se je po tekmi v Anterselvi iztekal na svojih tekmovalnih smučeh, jaz pa sem šel klasiko in sem ga v spustu prehitel, tako da se mi je potem nehal smejati.«

Ste hitrejši tekač med trenerji?

»Malce že prihajam v leta. Prihajajo mlajši trenerji, tako da mislim, da bi imel težave, če bi bila kakšna trenerska tekma. Vadim v nizko aerobnem režimu. Ne treniram, da bi se pripravljal na kakšno tekmo. Nisem se še pomeril z nobenim trenerjem, tudi s kolegom Urošem Velepcem ne. On je kariero končal kasneje kot jaz, saj se je ukvarjal še s triatlonom. Še sedaj tekmuje. Mislim, da bi bil hitrejši od mene.«

Streljate tudi še?

»Streljam pa redko, morda enkrat, dvakrat na sezono.«

Je težko spremljati tekmovalce na strelišču?

»Včasih je res težko.«

Navzven ste zelo mirni.

»Sem bolj introvertiran, tako da čustva hranim v sebi. Se je pa že nekajkrat zgodilo, da sem jih pokazal tudi navzven, a ne bi o tem. (smeh) Načeloma sem bolj mirne narave. To mi ustreza in ne želim se spremeniti.«

Imate v prostem času še kakšne druge hobije?

»Vozim motor, ki je moj bolj priljubljen hobi. Veliko časa posvetim ženi, ki je zame poleg otrok najbolj pomembna oseba na svetu. Zelo se razumeva. Kot trener sem veliko odsoten od doma in če ne bi imel take žene, ne bi mogel biti v tem poklicu.«