Strmolska Vilma (9)

Besedilo: Marija Cvetek
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Po likvidaciji zakoncev Hribar so grad stražili nemški orožniki. Po vojni pa so ga stražili vojaki, eden izmed njih je bil, kot že rečeno, Vilmin bodoči mož. Kasneje je napeljeval telefone po sobah. Vilma ga je morala nadzorovati in tako sta se »navadila«. Nekoč jo je povabil domov v Bohinj. Vsem domačim je bila všeč. Po poroki se je preselila na njegov dom.

Vilmi je bilo najbolj težko, ker Amaliji ni upala povedati, da so Ksenijo in Rada likvidirali. Gospa je fantazirala, da so ju rešili prijatelji in sta nekje v Angliji. Bila je vsa obupana in odvisna od Vilmine pomoči. Po vojni so novi oblastniki zapovedali, da mora s Strmola. Nazadnje je pristala v svojem stanovanju na Resljevi in tam jo je Vilma kasneje še obiskala.

Od povojne oblasti je prvi prišel na grad minister za gozdarstvo Tone Fajfar, ki je uradno povedal, da so ubili Hribarja in njegovo ženo. Kasneje je prišel nekdanji šef Ozne, generalmajor in narodni heroj Ivan Maček - Matija. Vilmo so že po njenem odhodu še trikrat prišli iskat v Bohinj, da je pomagala na Strmolu. Tja je hodila »vsa vlada«, prihajali so tudi iz Beograda. Na gradu se je kovala tudi slovenska ustava.

Nekoč so za zabavo streljali v tarčo; povabili so tudi Vilmo, naj ustreli. Vilma se je na vso moč smejala ob tej pripovedi, saj je ustrelila v sredino tarče in prekosila Mačka. Njegova žena pa je sploh »mimo udarila«. Ni jim pa povedala, da je že streljala z lovsko puško.

Z Vilmo smo se pred štirimi leti odpravili na Strmol, da bi nam pokazala in povedala vse, kar bi nas zanimalo. Ko je po šestdesetih letih spet stopila skozi grajska vrata, se je mladostno razživela. Čudila se je, da so nekatere stvari ostale na istem mestu, druge pa so izginile. Znova se je v spominih vrnila k svojemu delodajalcu in njegovi ženi, ki sta izhajala iz dveh znamenitih in narodno zavednih družin. S svojim kulturnim in materialnim bogastvom sta skušala pomagati vsem, ki so bili potrebni pomoči. Z zaposlenimi sta ravnala demokratično in spoštljivo. A vojna vihra in komunistična revolucija nista temeljili na taki zavesti. Kljub pomoči partizanom sta bila vedno bolj napoti revolucionarjem, ki so preganjali fevdalce, buržuje, kulake, intelektualce in še marsikoga drugega. Vilmini spomini so nam marsikaj »osvetlili«.

Gospa Vilma, ki je bila zaradi svojih osebnostnih lastnosti zelo uspešna in preudarna pri delu in v medsebojnih odnosih, je do današnjih dni ostala zvesta etičnim in moralnim vrednotam, ki prisegajo na poštenje, dobroto in človekovo dostojanstvo. Kljub temu da je že dopolnila devetdeset let, je še nista zapustili neverjetna iznajdljivost in razsodnost. Prav nasprotno: z njo rešuje sebe in druge, kadar se znajdejo v težavah. Tako mirno in prisebno se je pred dvema letoma »spopadla« s strahovitim neurjem in deročo vodo, ki je ruvala drevesa in valila debele skale po bregovih mimo njene samotne hiše nad vasjo in silila tudi vanjo. In nenazadnje se je znašla tudi, ko jo je zadela kap. Vse njene posledice in starostne tegobe pa je sprejela z velikim dostojanstvom. Taki ljudje so nam lahko veliki vzorniki; zato ne preseneča, da jo v domu poleg domačih radi obiskujejo številni znanci in prijatelji. In vsi, ki jo imamo radi, si želimo, da bi nas še dolgo osrečevala s svojo toplino, prijaznim nasmehom, bogatimi življenjskimi izkušnjami in modrostjo ter nalezljivim optimizmom.