Hotel Mama za odrasle otroke (4)

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 18. februar 2013 / 06:00

Lahko bi nas skrbelo, kakšne bodo posledice servisiranja otrok za nas. Kako bo naša vzgoja vplivala na skrb za ostarele starše? Nikar si ne domišljajmo, da bodo otroci skrbeli za nas tako samoumevno, kot sedaj mi skrbimo za otroke. Mnogo izgovorov se pojavi, ko je situacija obrnjena, veliko lepega se pozabi in preveč prepirov nastane okrog tega, kdo bi moral več dati in manj dobiti. Zato je še najboljše, če čim prej izstopimo iz vlog očetov ter mater in smo samo ljudje brez vlog, ki nas določajo. Do drugega človeka se povsem drugače obnašamo, če nismo v vlogi staršev. Zakaj bi se torej predolgo valjali v teh mučeniških vlogah, ko pa so vendarle pred nami odrasli otroci. Mogoče bolj kot požrtvovalno mamo potrebujejo nekoga, ki jih bo potisnil čez rob gnezda in dejal »leti, saj znaš«. Zaupanje je veliko vredno in bolj pripomore k samostojnosti otrok kot ujčkanje. Ko ne vemo, kako bi ravnali v situacijah z otroki, si postavimo vprašanje – kako bi svetovala, če bi bil to sosedov otrok. Takrat ni težko najti odgovora. Tako bi moralo biti tudi v odnosu starši in otroci. Preveč si lastimo otroke. Celo njihove male in velike probleme posvojimo. Zato ni čudno, da oviti s popkovino zaidemo v njihovo odraslo dobo. Vidim, da imajo manj težav s tem tisti ljudje, ki imajo svoje življenje raznoliko. To so starši, ki imajo toliko svojih interesov, prijateljev in dogajanja, da sploh nimajo časa, da bi se ukvarjali s svojimi odraslimi otroki. Vnučki so zgodba zase. Ti so posebno veselje. Zanimivo je videti, kako so manj obremenjeni drug z drugim kot starši in otroci. Kot da bi časovni odmik naredil tudi ravno pravšnjo čustveno razdaljo. Kakšen je torej recept, da naš dom ne postane Hotel Mama? Še najbolj primerna je modra misel – živi in pusti živeti. Ljudje, ki zares živijo, so le redko žrtve. Nimajo ne časa ne interesa, da bi služili preko svojih sposobnosti, v škodo odraslih otrok. Vedo, da so dali od sebe najboljše in da lahko svoj starševski plašč odložijo ter ga uporabijo samo v najhujših primerih. Odzovimo se takrat, ko nas nekdo res potrebuje in samoumevnost bo kmalu zamenjana s hvaležnostjo.