Primož Peterka: "Težko je, a bom zmogel"

"Komaj čakam, da se bo Bauhenk odprl. Po mojem bom med prvimi na skakalnici. Dokler sem še tako fizično pripravljen, bi bil rad čim več v zraku in užival," je ob potrditvi konca športne kariere v Planici dejal skakalni šampion, 32-letni Primož Peterka. Poslovilna tekma bo v začetku poletja v Kranju.

Petnajst zmag v svetovnem pokalu, dva kristalna globusa za skupno zmago v sezonah 1996/1997 in 1997/1998, bronasta ekipna medalja z olimpijskih iger leta 2002 v Salt Lake Cityju in svetovnega prvenstva leta 2005 v Oberstdorfu, edini Slovenec z zmago na novoletni turneji, prvi Slovenec s poletom prek dvesto metrov. To je le delček izvrstne športne statistike slovenskega smučarskega skakalnega šampiona Primoža Peterke. Moravčan, ki z družino, ženo Renato in tremi otroki, živi v Prebačevem, je v četrtek pod letalnico v Planici predstavnikom sedme sile uradno naznanil tekmovalno slovo od tega športa. Prvo zmago v svetovnem pokalu je osvojil 27. januarja 1996, star šestnajst let. »Kaj takega si niti v sanjah nisem mislil. Ne dojemam, kaj se dogaja,« so bile takrat njegove besede. Zadnjič je na najvišjo stopničko stopil 1. januarja 2003 v Garmisch Partenkirchnu. V zadnjih sezonah se mu želje po vrhunskih uvrstitvah niso izpolnile, tudi ne v zadnji sezoni, za katero se je veliko pripravljal pod vodstvom trenerja Bineta Norčiča. Po tekmi državnega prvenstva v Kranju je v njem dozorela odločitev o koncu tekmovalne kariere. Z njim smo se pogovarjali v Planici, ki je njegovo najljubše prizorišče.

Uradno ste potrdili tekmovalno slovo od smučarskih skokov.

»Ja, nič. To je to, konec je, odločil sem se. Težko mi je bilo po državnem prvenstvu, ko je v meni to dozorelo. Sedaj sem se že približno sprijaznil. Zagotovo pa bodo še prišli dnevi, ko mi bo zelo težko. Veliko stvari sem preživel, šel skozi, in bom šel tudi skozi to.«

Težko spremljate polete kot gledalec?

»Nisem zdržal na enem mestu. Moral sem se malo prestavljati. Mi je težko. Skoki so moje življenje že od šestega leta, kar pomeni dobrih 26 let. Je veliko čustev, o katerih rajši ne bi govoril.«

Zakaj se niste poslovili na planiški letalnici?

»Sem razmišljal, da bi letel v Planici. Dva dni me je bilo kar pošteno strah, glede na to, da letos prav veliko skokov na 120-metrski skakalnici nimam. Bil sem že odločen, da bom skakal, splet okoliščin pa je potem prinesel odločitev, da bi bilo vseeno bolje, če ne. Planiška velikanka je res velika, moji trenutni skoki pa niso na visoki ravni. Poslovilna tekma bo v Kranju junija, julija, morda na tekmi celinskega pokala. Do takrat bom lahko dal tudi že jasnejše odgovore, kaj bom počel naprej v življenju.«

Boste do poslovilne tekme še skakali?

»Do takrat bom še moral nekaj skakati, da ne bom izpadel kot en začetnik. To mi je fino. Komaj čakam, da se bo Bauhenk odprl za poletni del. Po mojem bom eden izmed prvih tam, ki bo začel skakati. Dokler sem še tako fizično pripravljen, bi rad bil čim več v zraku in užival.«

Slovo je težko …

»Res mi je težko. Po tekmi državnega prvenstva, ko sem napovedal slovo, sem dobil toliko lepih sporočil, ki jih bom zagotovo shranil do konca življenja. Vsakič, ko jih bom bral, mi ne bo najlažje. Tudi ta teden je bilo tako, a smo zdržali. To je to.«

Kaj boste sedaj počeli, torej še ni jasno?

»Skoki so moje življenje. Do sedaj sem bil v njih kot aktivni športnik, v prihodnje bi bil rad v kakšni drugi vlogi. Pogovori potekajo, tudi s Primožem Ulago, ki me je podprl pri razmišljanju, da bi rad delal v skokih. Imam veliko izkušenj, poznam veliko ljudi, zakulisje. Trenutno je prioriteta zaključna slovesnost, moje slovo. Do takrat upam, da se bomo vsaj približno dogovorili. Skoki so skoki. To me vleče.«

V pretekli zimi ste že trenirali najmlajše v kranjskem Triglavu. Se vidite predvsem kot trener?

»Odprte so vse opcije. Vem pa, da bom za to moral še kaj narediti in na to sem pripravljen. V Triglavu, katerega član sem, sem nekaj časa v skoke uvajal začetnike. Šlo nam je kar dobro. Potem sem se odločil, da bom še eno leto skakal in oboje ni šlo, tako da sem to vlogo dal na stran.«

Takrat je smučarske skoke treniral tudi vaš sin Maj.

»Nekaj časa je treniral skoke, potem pa se je odločil za nogomet. Igra za Triglav in tudi v tem ga podpiram. Večkrat sem na nogometnih kot na skakalnih tekmah.«

Če se vrneva na vašo skakalno kariero. Kateri so najlepši in kateri najtežji trenutki, ki se jih spominjate?

»V preteklih dneh sem kar nekajkrat slišal moje dosežke. Veliko je bilo najlepših trenutkov. Mednje zagotovo sodijo spomini na Planico. V mojih začetnih sezonah se je tukaj zbralo nenormalno veliko število slovenskih navijačev. Velika globusa sta me takrat držala še kakšen mesec, potem so se pa že začeli treningi za novo sezono. Veliko je bilo tudi slabih trenutkov, a se raje spominjam lepšega dela moje kariere.«

Spomin na prvo zmago?

»Zelo dobro se je spomnim. Zakopane so v mojem srcu zapisane kot poseben kraj. Cela tista sezona je bila dobra. Pika na i je bila pa Planica, kjer sem dobil globus za skupno zmago. Oba mi veliko pomenita, ker sta rezultat dobrega skakanja skozi celo sezono. Ni to samo ena tekma, na kateri lahko zmagaš tudi po srečnem naključju.«

Je bilo težko biti zvezdnik?

»Ni bilo težko, bilo je prav fino. Res pa je, da skorajda ni bilo dneva brez obveznosti. Kmalu mi je bilo jasno, da je to sestavni del športa. Čas za počitek sem imel le kakšen mesec po koncu sezone.«

Za letošnjo sezono ste veliko trenirali …

»Vsak športnik vsako leto veliko trenira. Decembra sem bil stoodstotno pripravljen. Bil sem v top formi. Kljub temu nisem bil izbran za tekme, zato sem ostal v Sloveniji, kjer pa ni bilo snega in posledično ni bilo možnosti za trening. Tekme so se vrstile, jaz pa sem, po domače povedano, v fitnesu premetaval železo. Pol sezone je šlo mimo. Potem ne moreš več veliko pričakovati, sploh če en mesec nič ne skačeš.«

Se je od obdobja, v katerem ste zmagovali, pa do danes v skokih veliko spremenilo?

»Skoki so skoki in kar se tehnike tiče, kakšne velike revolucije ne more biti. Spremenila se je oprema. Največja razlika pa je v tem, da ko sem prišel na prve tekme, smo bili skakalci različnih nacij v karavani bolj klapa. Sedaj pa je večinoma tako, da gredo po tekmi v hotelsko sobo in za računalnik.«

Kje imate shranjene vse pokale in medalje?

»Skoraj vse imam doma pri starših v Moravčah, v vitrini.«

Skoki niso šport, s katerim bi se ukvarjali rekreativno. Kako boste skrbeli za rekreacijo?

»Smučarski skoki niso petnajst sekund, so 24 ur na dan. Že sedaj sem veliko treninga naredil v fitnesu, tekel, hodil v hribe. S tem se bom za rekreacijo ukvarjal še naprej.«

Kaj sporočate mladim skakalcem?

»Ne samo mladim skakalcem, na sploh vsem športnikom, pa tudi vsem ljudem sporočam, da prva priložnost ni nujno zadnja.«