Te neumne volitve

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 4. julij 2014 / 09:23

Ko smo šli aprila 1990 mnogi prvič v svojih življenjih na »ta prave« volitve, se nam je to zdelo prav imenitno, kakor da bi odkrili politično Ameriko. A demokracija, ki smo si jo takrat izvolili, nam poleg dobrih vse bolj kaže tudi svoje slabe plati. Šele zdaj spoznavamo, kar so v starih demokracijah vedeli že davno. Sir Winston Churchill je svoj čas izjavil: »Demokracija je najslabša oblika vladavine, razen vseh drugih oblik, ki smo jih od časa do časa preizkusili.« Kako prav je imel! Slovenska demokracija se je izkazala za zelo slabo, a si kljub temu ne upam trditi, da bi bila katera koli od vladavin, ki smo jih preizkusili pred letom 1990, boljša od te, ki jo imamo. Razočaranje nad njo torej ne pomeni želje, da bi jo zavrgli, prizadevati si moramo za to, da jo izboljšamo. Zato tudi od volitev 13. julija 2014 pričakujemo veliko, najbrž preveč.

Ko takole pade dvom nad demokracijo kot celoto, podvomimo tudi o mehanizmu, s katerim se demokracija obnavlja, to pa so volitve. Prav zdaj berem eno zelo nenavadno knjigo. Enciklopedija neumnosti je njen naslov, napisal jo je Nizozemec Matthijs van Boxsel. Avtor sodi v kasto literarnih zgodovinarjev, ki niso prvi poklicani, da bi sodili o politiki. Ima pa vso pravico, tako kot podpisani in vsi drugi, da o tem razmišljamo. Preden nadaljujem, preberimo odlomek iz knjige, stoji pod naslovom Protislovja demokracije. Takole gre: »Demokracija pomeni vladavino ljudstva. Toda kaj je ljudstvo drugega kot zbirka podložnikov? Ne more biti vladar in zbirka podložnikov hkrati. Ljud­stvo si zato samo preprečuje, da bi postalo ljud­stvo. To je norost demokracije.« Tako komentira tezo, ki je zapisana tudi v naši ustavi – da je v Republiki Sloveniji suveren oziroma vladar ljudstvo. In nadaljuje: »Protislovje je še bolj poudarjeno med najbolj demokratičnim procesom – volitvami, katerih cilj je ugotoviti, kakšna je volja ljudstva, vendar se družbeni ustroj takrat razkroji v zbirko nesocialnih bedakov. Pri volitvah ne gre za kakovost posameznih volivcev, temveč za količinski postopek, štetje glasov. Državljan se skrči v sestavni del številčnega niza. Na kratko, v trenutku, ko ima ljudstvo dejansko oblast, neha obstajati kot celota.«

Kolumne naj bi izražale osebne poglede kolumnistov, zato v njih ne bi smel navajati tako dolgih odlomkov drugih avtorjev; to pot sem si dovolil izjemo, saj je tale Boxsel res nekaj poseb­nega. Duhovito podvomi o rečeh, ki jih imamo za povsem gotove, in nam da misliti. Sicer pa v ta kontekst sodijo tudi nekatere naše razprave pred bližnjimi volitvami. Tista, denimo, ali so volitve dopustne med dopusti? Me prav zanima, kako bi to »neumnost« komentiral citirani avtor, a gotovo bi si jo pošteno privoščil. Med dopusti bo udeležba na volitvah gotovo nekaj nižja, a kako je mogoče na volitve gledati kot na košnjo! Ko pa gre za »najbolj demokratični proces«, za eminentno politično dejanje in ne za kako meteorološko posebnost. Enako velja za razprave o vprašanju, kako na volitve vpliva vreme. Seveda vpliva, a kaj zato! Če je vreme zelo slabo ali zelo lepo, bo udeležba spet nekaj nižja, a zaradi tega jih ne bomo prelagali. Nad temi posebnostmi se morajo posebej zamisliti stranke, ki nagovarjajo volivce na sredini, levo in desno od nje. Ti so najbolj nedisciplinirani in tisti, ki bo uspel na volišča kljub dopustu in vremenu zvabiti te, bo zmagal. Tudi dopust je ustavna pravica, vreme pa je celo nad ustavo. Državljani, ki nam je mar za državo, se na to ne bomo ozirali, šli bomo volit.