Vzel sem si čas za otroka

Nekoč sem poslušala očeta, ki je govoril o tem, kako si vzame čas za otroka. Vsak teden vsaj dve urici. Ni mislil nič slabega in bil je dober oče. O tem sem dolgo premišljevala in sem ugotovila, kako čudni smo ljudje. Hrepenimo po otrocih, si jih želimo in ko jih končno dobimo, jim začnemo odmerjati čas. Kot da je čas postal dobrina, ki ga delimo tistim, ki se nam zdijo tega vredni, in takrat, ko presojamo, da je za to primeren čas … Saj je prav, da ga ne zapravljamo kar tako. Vendarle smo se pri odmerjanju časa ušteli. Čas ni nič drugega kot življenje. Zato bi bilo bolj koristno, da z otroki delimo življenje, ne pa uric. Naši starši so to še znali početi. Motali smo se okrog njih, ne glede na to, kaj so počeli. Tako smo se mimogrede naučili, kako se kaj dela in če smo imeli srečo, smo jim lahko tudi pomagali. No, nam se je to takrat zdela bolj smola kot sreča, pa vendarle ni to nikomur povzročalo škode, če se je naučil delati. Ali so si za nas vzeli poseben čas? Mogoče zvečer, ko je bil čas za pravljico ali ob vikendih, ko smo se s fičkom odpeljali na izlet. Pa takrat, ko je kri tekla iz ran in ko nas je kuhala vročina. In dvakrat na leto, ko so šli v šolo preverjat, ali bomo izdelali razred … Včasih čas ni bil razdeljen tako natančno kot danes. Bilo je več življenja in zato tudi več časa. Biti z nekom pomeni z njim deliti življenje, ne časa. To pomeni, da otroka vključujem v vse, kar se mi zdi primerno zanj. Jaz kuham, otrok mi želi nekaj povedati. Šc, šc, šc, ga odganjam od štedilnika in od sebe. Zdaj nimam časa. Je to res? Zakaj ga ne vzamem in posedem na pult poleg sebe in ga poslušam? Mogoče bi izvedela nekaj, kar bi mi veliko pomenilo. Lahko bi mu pokazala, kako se nareže krompir, lahko bi otrok natrgal solato. Tisoč in eno možnost imamo, da si delimo to življenje in dejavnosti vsakdana. Ne razdelimo tega na čas za otroka, čas za partnerja, čas zase, čas za službo, čas za prijatelje, čas za … to je življenje, ki se mora prepletati, ne pa deliti.