Priložnost za nov začetek

Bolezen je včasih priložnost za nov začetek poklicne kariere za delavca, za delodajalca pa možnost, da si s sodelovanjem v poklicni rehabilitaciji invalida zagotovi natanko takšen profil delavca, kakršnega potrebuje.

»Nimamo ustreznega dela,« je najpogostejši odgovor delodajalcev, ko jim pristojne službe predlagajo premestitev delavca, ki zaradi bolezni ali poškodbe postane invalid in ne zmore več dela, ki ga je opravljal, ko je bil še zdrav. Pravzaprav si tudi večina tistih, ki po petdesetem postanejo invalidi, običajno najbolj želi, da bi se lahko invalidsko upokojili in prenehali hoditi v službo.

A invalidi pač ne postanejo samo ljudje, ki imajo za seboj desetletja delovne dobe. Nesreča in bolezen se zgodita tudi tistim »v najboljših letih«, ljudem, ki imajo družine, otroke, ki jih je treba preživljati, ali ki si preprosto želijo hoditi v službo. Bolezni in gospodarski krizi navkljub. Ostati brez zdravja in nato še brez zaposlitve je za takšne ljudi še posebej težko. Za tiste vztrajne in pogumne pa se ob pomoči stroke vendarle lahko obrne na bolje. Celo več: bolezen je včasih priložnost za nov začetek poklicne kariere za delavca, za delodajalca pa možnost, da si s sodelovanjem v poklicni rehabilitaciji invalida zagotovi natanko takšen profil delavca, kakršnega potrebuje.

Nikoli si ni predstavljal, da bo delal z otroki

Darko Peterman iz Gorij je postal invalid po operaciji hrbtenice in ravno v tem času ostal brez zaposlitve. Na predlog Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje se je zato pred leti odločil, da se vključi v program poklicne rehabilitacije. Zadovoljen je, da je uspešno diplomiral na višji strokovni šoli, a zaposlitve po končanem študiju kljub številnim prošnjam za delo ni našel.

»Brez zvez in osebnih poznanstev, sploh če si invalid, ne najdeš dela,« je prepričan Peterman. A imel je srečo, saj se je po letu in pol neuspešnega iskanja dela vključil v program javnih del, prek katerega zdaj že tretje leto dela v Kriznem centru za mlade Kresnička v Lescah kot pomočnik strokovnega delavca. »Če bi me vprašali pred desetimi leti, si seveda niti v sanjah ne bi predstavljal, da bom delal to, kar delam zdaj. Pomagam otrokom pri učenju, jih spremljam v šolo ali na igrišče, postorim kaj po hiši in sem skratka vez med otroki, ki se zatečejo sem v krizni center, in strokovnimi delavci.« Pravi, da je šele po rojstvu nečakov ugotovil, da ima občutek za otroke, a si ni mislil, da bo prav delo z otroki postalo njegov novi poklic. Nekdanji strojni tehnik je zadovoljen, ker je našel službo, ki ga veseli in izpolnjuje, a država letos za javna dela namenja skoraj polovico manj sredstev kot leto poprej, zato ga skrbi, kaj bo, ko se mu bo iztekla druga enoletna pogodba za delo v Kresnički in morda ne bo mogel ostati tam, kjer je našel nov začetek svoje poklicne kariere.

Po študiju na novo delovno mesto v istem podjetju

Tudi Elin Vukalič se je po operaciji hrbtenice odločil, da sprejme ponudbo zavoda za invalidsko in pokojninsko zaposlovanje in se vključi v program poklicne rehabilitacije. Nekdanji pek v podjetju Žito Gorenjka v Lescah je v treh letih končal študij na fakulteti za management, se po diplomi vrnil k istemu delodajalcu kot vodja dispečerskega centra. »Odločitev ni bila lahka, saj nadomestilo, ki mi ga je v času mojega študija zagotavljal ZPIZ, ni bilo veliko, jaz pa sem moral preživljati družino. A denar pač ni vse, imel sem čas in energijo za študij, pa tudi za otroke. Zdaj sem zelo zadovoljen,« pravi Vukalič. »Delo je bistveno manj fizično naporno kot prej, imam izobrazbo, ki sem si jo vedno želel, delovnik pa takšen, da mi še vedno ostaja dovolj časa za družino. Vesel sem tudi, da sem lahko ostal v istem podjetju kot pred poškodbo, zaradi katere sem postal invalid.«

Mizar je postal varnostnik

Zadovoljen je tudi varnostnik Stojan Witwitcky z Dovjega, ki je kar trideset let delal kot mizar. V begunjskem Elanu je opremljal jadrnice, po treh desetletjih pa togega stoječega dela zaradi bolezni nog ni mogel več opravljati. »Na pobudo kadrovnice Petre Šmit sem sprejel program poklicne rehabilitacije – priznati moram, da z mešanimi občutki. Šel sem na tečaj in se prezaposlil v Elanovo invalidsko podjetje, kjer sem že dve leti poklicni varnostnik. Delo je dovolj dinamično in raznoliko, da me težave z zdravjem pri njem ne ovirajo. Zadovoljen sem, da mi je uspelo, kljub temu da ob začetku programa nisem bil več rosno mlad,« pravi Stojan Witwicky. Kot pravi Petra Šmit, strokovna sodelavka za delo z invalidi v družbi Elan, z Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pri njih tradicionalno dobro sodelujejo. »V primeru gospoda Witwitckega so se stvari v pravem času postavile na pravo mesto. Prav takrat, ko se je pri njem začel postopek poklicne rehabilitacije, smo pri nas začeli s postavljanjem lastne varnostne službe. Delovno mesto je bilo zanj ustrezno, pridobil si je potrebno dodatno izobrazbo in ostal v polnem delovnem razmerju v našem podjetju. Osebno sem velika podpornica poklicne rehabilitacije, prepričana sem, da predstavlja, če je le mogoča, najboljšo rešitev za vse,« še dodaja Šmitova.

Poiskati v ljudeh tisto, kar najbolje znajo

Da je uspeh poklicne rehabilitacije zelo odvisen od vodstva podjetja, je izkusil tudi Iztok Butinar, nekdanji naravovarstveni nadzornik v Triglavskem narodnem parku. »Imel sem srečo v nesreči, saj v Triglavskem narodnem parku iz človeka znajo potegniti tisto, kar najbolje obvlada. »V organizaciji, kjer sem zaposlen, zaposlovanje invalidov ni bila ravno utečena praksa, kljub temu da pri svojem delu vedno razmišljamo prav o tem, kako park predstaviti tudi posebnim skupinam obiskovalcem, med katere sodijo invalidi,« pripoveduje svojo življenjsko zgodbo. Ko je zaradi bolezni začel izgubljati vid, službe, ki mu je, kot pravi, prestavljala vse, kar si je v življenju želel početi, ni mogel več opravljati zaradi fizično zahtevnega terenskega dela. »Na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje na Jesenicah sem naletel na popolnoma drugačen odziv kot prej na Zavodu za zdravstveno zavarovanje. Pripravili so mi rehabilitacijski načrt, v okviru katerega sem celo diplomiral na Višji šoli za gostinstvo in turizem Bled. Danes sem še vedno zaposlen v Triglavskem narodnem parku, le da zdaj delam kot vodnik v zavarovanem območju. Delo sicer ni popolnoma primerno mojim sposobnostim, a sem zadovoljen, ker delam tisto, kar rad počnem, a obenem ni več tako naporno, kot je bilo prej, ko sem bil parkovni nadzornik,« je zadovoljen tudi on.

Veliko zgodb se dobro konča

»Želela bi si, da bi bilo takšnih zgodb s srečnim koncem še več,« pravi Mateja Rožič, ki na jeseniški izpostavi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje skrbi za poklicno rehabilitacijo invalidov in ima pod svojim okriljem kar nekaj deset »rehabilitirancev«. Ko nekdo zboli in ne more več opravljati dela, se najprej ugotavlja, v kolikšni meri bi vendarle še lahko delal, pojasnjuje postopke. »Nato iščemo možne prilagoditve na obstoječem delovnem mestu. Če tu ne gre, iščemo drugo delovno mesto, morda prekvalifikacijo. Ob pomoči Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je mogoče marsikaj, sploh, če delavec, delodajalec in zavod med seboj dobro sodelujemo,« pravi.

Kot pravi, pomagajo vsakemu, kdor v postopku ocene delazmožnosti izrazi željo po poklicni rehabilitaciji. Rožičeva se na podlagi zdravniškega mnenja z vsakim pogovori in skupaj poiščejo možnosti za nadaljnjo zaposlitev. »Ko je vse dogovorjeno in izpolnjeni vsi pogoji, poklicno rehabilitacijo za vsakega posameznika potrdi senat invalidske komisije. Z delavcem in delodajalcem oziroma zavodom za zaposlovanje, če gre za brezposelnega invalida, podpišemo pogodbo, s katero se zavežemo k izpolnjevanju vsak svojih dolžnosti v postopku rehabilitacije in nova pot za vsakega od njih se lahko začne,« pravi, in zadovoljna našteje delodajalce, ki so znali videti priložnost v novih zaposlitvah svojih delavcev: Elan, Lip Bled, Acroni, TNP, Splošna bolnišnica Jesenice, Sava hoteli Bled, Sportina Turizem, podjetnika Uroš Jereb in Miklavž Zornik, Hoteling, Žito, Varnost rival sistemi ter PA&CO Jesenice. Verjame, da jih bo v prihodnjih letih še več.