Cankarjev brevir

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 28. februar 2011 / 06:00

Kdo še kupuje in bere knjige Ivana Cankarja? Knjižničarji vedo, da jih dejansko berejo le še po »službeni dolžnosti«, učenci, dijaki, študenti, sicer pa komaj še kdo. S tem dejstvom se je po svoje soočila založba, ki nosi pisateljevo ime. Izdala je priročno in lepo knjižico izbranih odlomkov iz njegovih del z naslovom Svetovi srca in duha, izbrala in uredila jih je literarna zgodovinarka Irena Avsenik Nabergoj, po rodu Gorenjka. Knjižica je kot nekakšen molitvenik, zato ji lahko rečemo kar Cankarjev brevir. Izbrani odlomki so za tiste, ki Cankarja še vedno častimo, res kot nekakšne molitve. Urednica jih je razvrstila v 14 poglavij: Pisateljeva podoba v ogledalu, O materi, O očetu, Ljubezen kot hrepenenje in trpljenje, Ljubezen kot strast in bolečina, O skušnjavi, skušnjavcu in 'morali', Podobe revnih, osamljenih in nepotrebnih ljudi, Podoba otroka, Umetnost kot resnica in lepota, O slovenskem umetniku in umetnosti, Suženjstvo in svoboda, vest in moč, Podobe domovine in življenje v tujini, Človek v vojni, Hrepenenje po večnem življenju, lepoti in svobodi. Odlomki so iz Cankarjevega Zbranega dela, ki je pred stoletnico njegovega rojstva izšlo v 30 knjigah. Pri vsakem odlomku je navedba, iz katere od teh knjig je izbran in bralca tako nagovarja k branju pisateljevih besedil v celoti. Pa si jih nekaj preberimo kar takoj – da bi mogoče tudi s tem zapisom še koga spodbudili k branju.

Se še spominjate »vinjete« O človeku, ki je izgubil prepričanje (1899)? »'Ako se reč pretehta, – kako vrednost ima takozvano prepričanje? Kadar bi ga rabil, takrat ti je v nepriliko, posebno če je trdo vezano in debelo; a kadar ga ne potrebuješ, pogrešaš ga brez vsake škode, – naravno! ... Ne toguj; to ni zdravo; človek izgubi apetit ... Poglej mene: – tu je moje prepričanje ...' / Izvlekel ga je iz žepa ter listal po njem; bilo je res že jako zamazano. Zdelo se je celo, da so nekateri listi iztrgani. / 'Kaj mi je do njega? Palo mi je v blato enkrat – desetkrat; če mi pade enajstič, ne poberem ga več. Neumnost! ... Po svetu hodijo različni lopovi in smrkavci, ki nosijo s sabo eleganten zvezek javnega mnenja, namesto svojega prepričanja. In godi se jim dobro ... Sploh je ta stvar že zastarela; svet napreduje neprestano in sčasoma bo vrgel v kot vse te smešne fosilije ...'« Se spominjate očenaša, kakor ga moli hlapec Jernej (1907)? »'Oče naš, kateri si v nebesih … tvoje pravice iščem, ki si jo poslal na svet! Kar si rekel, ne boš oporekel; kar si napisal, ne boš izbrisal! Ne v ljudi ne zaupam, ne v svojo pravico ne zaupam, v tvoje pismo zaupam. Oče naš, kateri si v nebesih … neskončno si usmiljen, daj beraču vbogajme; neskončno si pravičen, daj delavcu plačilo! Oblagodari hlapca, ki je pravice lačen in žejen, nasiti ga in napoji! Samo ukaži, pa bo živa tvoja beseda in bo napolnila vsa srca, da bodo spoznala pravico! … Oče naš, kateri si v nebesih ... ne izkušaj jih predolgo, dotakni se s prstom njih oči, da bodo čudežno izpregledale; in tudi svojega hlapca ne izkušaj predolgo, ker je že star in nadložen; in potolaži ga, ker je potrt in slab od bridkosti! Oče naš, kateri si v nebesih …'« Vam ne zvenijo Cankarjeve besede o prepričanju in izgubljeni pravici neverjetno aktualno, tudi za današnjo rabo?

Naj so še tako izrabljeni, mene še vedno najbolj raznežijo stavki iz Skodelice kave (1910). »Začul sem tihe korake na stopnicah. Prišla je mati; stopala je počasi in varno, v roki je nesla skodelico kave. Zdaj se spominjam, da nikoli ni bila tako lepa kakor v tistem trenutku. Skozi vrata je sijal poševen pramen opoldanskega sonca, naravnost materi v oči; večje so bile in čistejše, vsa nebeška luč je odsevala iz njih, vsa nebeška blagost in ljubezen. Ustnice so se smehljale kakor otroku, ki prinaša vesel dar. / Jaz pa sem se ozrl in sem rekel z zlobnim glasom: 'Pustite me na miru! ... Ne maram zdaj!' / Ni še bila vrhu stopnic; videl sem jo samo do pasu. Ko je slišala moje besede, se ni ganila; le roka, ki je držala skodelico, se je tresla. Gledala me je prestrašena, luč v očeh je umirala. / Od sramu mi je stopila kri v lica, stopil sem ji naproti s hitrim korakom. / 'Dajte, mati!' / Prepozno je bilo; luči ni bilo več v njene oči, smehljaja ne več na njene ustnice. / Popil sem kavo, pa sem se tolažil: 'Zvečer ji porečem tisto besedo, tisto ljubeznivo, za katero sem ogoljufal njeno ljubezen ...' / Nisem je rekel ne zvečer ne drugi dan in tudi ne ob slovesu ... / Tri ali štiri leta kasneje mi je v tujini tuja ženska prinesla kavo v izbo. Takrat me je izpreletelo, zaskelelo me v srcu tako močno, da bi bil vzkriknil od bolečine. Zakaj srce je pravičen sodnik in ne pozna malenkosti ...« Besede, kakor bi prihajale iz večnosti.