Slepi uprizorili Slepce

Gledališče slepih in slabovidnih Nasmeh je na oder postavilo simbolno dramo Slepci. V njej igrajo samo slepi igralci, zaradi česar je predstava edinstvena ne le v slovenskem, pač pa tudi v svetovnem prostoru.

Gledališče slepih in slabovidnih Nasmeh, ki sodi pod okrilje Kulturnega društva dr. France Prešeren Žirovnica Breznica, je začelo delovati pred petnajstimi leti. Takrat so na oder postavili tri komedije, ki so naletele na zelo dober odziv in so doživele vrsto ponovitev. Pred desetimi leti pa je delovanje gledališča zamrlo, saj je prvotna zagnanost minila, nekaj glavnih akterjev se je odločilo za družino. Zdaj se nekateri igralci polni zagona vračajo na gledališke odre s simbolno dramo Slepci belgijskega avtorja Mauricea Maeterlincka. Predstava je edinstvena v svetovnem prostoru, saj je ena od redkih uprizoritev, v kateri igrajo izključno slepi igralci. Premierno so jo v Kulturnem domu na Breznici uprizorili minulo soboto in jo dan kasneje ponovili, obe uprizoritvi pa sta naleteli na zelo dober odziv. Ekipa osmih igralcev iz vse Slovenije z režiserko Matejo Mlačnik na čelu se namerava udeležiti tudi mednarodnega festivala gledališč za slepe in slabovidne v Zagrebu, do naslednje predstave pa si, kot napovedujejo, zagotovo ne bodo vzeli tako dolgega premora. Nasprotno: njihova želja je, da na oder vsako leto postavijo novo predstavo …

Še pred tem pa jih zagotovo čaka še nekaj ponovitev Slepcev. Predstava prikazuje skupino slepih, ki jih duhovnik odpelje na sprehod v gozd, a medtem umre. Slepci tega za razliko od gledalcev ne vidijo, v kletki, ki simbolizira njihovo ujetost v svetu slepote, izgubljeni in obupani čakajo na njegovo vrnitev, na koncu pa zatipajo mrliča, za katerega ugotovijo, da je duhovnik, njihov edini možni rešitelj. Tako se njihova pot konča v gozdu … »S to dramo je Maeterlinck simboliziral predvsem propad družbe in slepoto sveta. Lik Norice namreč za razliko od slepcev upa stopiti ven iz kletke in tako dokazuje, da se da narediti korak naprej, če si to želimo. Tej simbolizaciji slepote sveta smo mi dodali še dimenzijo odnosa videčih do sveta slepih,« je poudarila režiserka Mateja Mlačnik s Sela pri Žirovnici. Nad izborom predstave je navdušena tudi mentorica, Radovljičanka Alenka Bole Vrabec: »Maeterlinck je že pred prvo svetovno vojno začel izgubljati veljavo, čeprav je bil Nobelov nagrajenec in eden vodilnih simbolistov tistega časa. Tekst pripoveduje o osamljenosti in izgubljenosti človeka v tem norem svetu in ima danes veliko večjo veljavo kot takrat, ko je nastal. Le Norica lahko prehaja iz sveta v svet, ker ni obremenjena, je božji otrok, ki lebdi med enim in drugim svetom. 'Normalni' ljudje zaradi omejenosti s predsodki tega niso sposobni.«

Kljub slepoti se na odru znajdejo

Predstavo so pripravljali leto dni, vsak mesec je ekipa en konec tedna preživela v domu zveze slepih na Okroglem pri Kranju. »Pri delu s slepimi igralci je treba kar nekaj časa posvetiti učenju gibov in kretenj. Igralcu na sebi pokažem, kaj točno želim od njega, on pa me otipa. Slepi nimajo tako izrazite mimike, kretenj, tega jih je treba naučiti …,« pripoveduje režiserka in doda, da so pri tej predstavi mogoče celo oni bolj učili njo: »Liki, ki jih igrajo, so slepi. Ljudje, ki ne vidijo, so ponavadi čisto drugačni od laičnih predstav o slepih, saj se kljub izgubi vida zelo dobro znajdejo v prostoru, ki ga poznajo.« Na odru se orientirajo s pomočjo preprog, na glavnih pozicijah so talni zaznamki, v pomoč jim je tudi kletka. Mentorica Alenka Bole Vrabec je ob pripravah začela celo ugotavljati, da igralci na odru sploh ne delujejo slepi, zato so za gledalce dodali še nekaj gest slepih. »Igralce zelo dobro poznam, že pred petnajstimi leti sem izgubila strah pred delom s slepimi. Takrat sem eni od igralk skušala dopovedati, kako naj nekaj popravi, a mi je dejala, naj ne pojem žalostnih pesmi, temveč pridem k njej in ji pokažem, da me bo otipala. Na začetku ne veš, ali moraš biti bolj toleranten kot do videčega igralca, a slepemu narediš medvedjo uslugo, če si preveč prijazen z njim. Občutek, ki ga imajo ti ljudje, nas velikokrat preseže, pri njih je sposobnost usmerjena v druge kanale in to je treba izkoristiti,« ugotavlja Alenka Bole Vrabec.

Izgubili vid, ne pa tudi volje

Glavno vlogo v drami igra režiserkin svak Ivan Mlačnik, ki je bil tudi eden glavnih pobudnikov oživitve gledališča Nasmeh. »Omenila sem mu Slepce in ko jih je prebral, je dobil močno željo, da bi jih postavili na oder,« se spominja Mlačnikova. Ivan je tudi predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Ljubljana. Ko je prevzel področje kulture v upravnem odboru pri Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije, pa si je zastavil nalogo, da obudi gledališče in pevski zbor slepih. Prvo mu je uspelo, slepi zdaj že dokazujejo, da se znajdejo na odru. »Ljudje včasih pozabijo, da se slepi v znanem okolju dobro znajdemo. Po stanovanju nikoli ne hodim s palico. V naši družini večinoma kuham jaz. Točno vem, kje, v katerih omarah so določene sestavine, najbolj me zmede, če jih žena ne vrne na njihovo mesto,« pravi Ivan, ki je vid izgubil kmalu po dvajsetem letu. Kot otrok je sicer še nekaj videl, zaradi okvare celic na mrežnici pa je postopoma oslepel. Kljub slepoti se trudi polno živeti. »Nimam se kaj pritoževati. Imam ženo, dve luštni hčerki, počnem ogromno stvari: smučam, igram šah, speči znam tudi potratno potico, vem, kako je uglašena kitara … Tokrat se prvič preizkušam kot igralec, kdo bi si mislil, da me bo gledališki oder in vse, kar se godi okoli njega, tako prevzelo.«

V igranju neizmerno uživa tudi njegov brat in režiserkin mož Franci, ki je že igral v preteklih predstavah gledališča Nasmeh. Tudi on je podobno kot brat več kot dvajset let slep. »Gre za prirojeno napako, po petnajstem letu sem imel hudo krizo, nato pa se počasi skušaš sprijazniti,« pripoveduje Franc in nadaljuje: »Nikoli si nisem predstavljal, da bom nekoč oče dveh fletnih otrok, da bom mož prijazne režiserke, da bom kdaj strumno stal na odru in uprizarjal like. Nikoli si nisem mislil, da bom pred očmi gledalcev podiral tabuje v drami, kot je ta.« Franci je tudi uspešen šahist, rad smuča, igra harmoniko, pred petimi leti je osvojil Triglav … »Jah, nikoli ne reci nikoli,« še pristavi.

V predstavi poleg Francija igra še ena Gorenjka – Ladka Hunjet iz Podgorja pri Kamniku. Vid je izgubila pri 22 letih, prej je bila slabovidna. S slepoto se tako sooča že osemnajst let, na vprašanje, kako se je sprijaznila z njo, pa se nasmehne in odvrne: »Ne vem. Saj se še danes nisem …« Tudi ona se trudi polno živeti. »Skušam biti čim bolj samostojna, skrbim za gospodinjstvo, delam na računalniku, pišem članke, hodim, včasih si spletem kakšno jopico …« našteva in doda, da je zelo vesela oživitve gledališča Nasmeh, v katerem je zaigrala že pred desetimi leti. »Zagotovo je to tudi promocija slepih, dokažemo lahko, kaj vse zmoremo. Slepota pri igri ni ovira, slepi moramo tako ali tako graditi na spominu, ker si moramo zapomniti veliko več stvari. Na odru se super počutim. To mi predstavlja velik izziv, tudi med pripravami zelo uživam.«