Spomenka in Tine

Hribar. Zakonski par filozofov in publicistov. Januarja letos oba sedemdesetletnika. Ob tej priložnosti gosta 106. Glasove preje. V Žireh.

Spomenka je po materi žirovska rojakinja, njen soprog Tine v Žiri prihaja tako rekoč pol stoletja. Voditelj Glasove preje Miha Naglič, tudi sam Žirovec, je našel še nekaj povezav zakoncev Hribar z Žirmi, denimo Spomenkino navzočnost na zborovanju Demosa leta 1990 ali njeno pojavljanje v Žirovskem občasniku. Uvodoma sta gosta spregovorila o družinah, iz katerih izvirata. Spomenkin oče je bil Srb iz Beograda. Kot poštni uslužbenec je z vlakom potoval od Gevgelije do Jesenic in nekoč v Ljubljani spoznal Spomenkino mamo. Tinetov rod pa izvira iz okolice Lukovice, njegov rojstni kraj je Goričica pri Ihanu. Pravi, da ni v sorodu z znanim ljubljanskim županom Ivanom Hribarjem. Ne, Tinetov oče je bil nezakonski sin, njegova mama pa doma iz kmečke družine z desetimi otroki. Pred drugo svetovno vojno sta se poročila in si postavila hiško, nato so se preživljali kot še številne polproletarske družine tam okoli. Na poseben način je družini njegove matere in očeta zaznamovala tudi druga svetovna vojna.

Pirjevčev spis v žirovskem skrivališču

Kakšen vpliv sta imela na generacijo, ki ji pripadata Hribarjeva, Kocbek in Pirjevec, je zanimalo voditelja Glasove preje. Oba sta bila partizana, Kocbek kot zaveden Slovenec, a po prepričanju krščanski socialist, Pirjevec pa prav tako iz domoljubja, vendar kot boljševik, ki je pričakoval tudi spremembo družbene ureditve. Zanimivo je, da se je pozneje boljševizmu odpovedal, kar je izpovedal v svojem dnevniku, ki nikoli ni bil javno objavljen, njegovo kopijo pa je imel tudi Tine Hribar. Slednji o tem piše v svoji knjigi Ena je groza. Pirjevčev spis je nastal kot odziv na Kocbekovo objavo sredi sedemdesetih let, ko je ta obsodil povojne oblasti zaradi poboja domobrancev. In tu je še ena povezava z Žirmi: kopijo Pirjevčevega zapisa je Tine Hribar skrival med lesenimi stenami hiške, ki jo ima njegova žena Pod klancem v Žireh. Oba, Pirjevec in Kocbek, sta dala vpogled v medvojno in povojno dogajanje, kar je pomagalo tudi ustanoviteljem Demosa, da se niso enostransko konfrontirali s komunizmom, kar je pričakovala njegova desna struja, je dejal Tine Hribar. Do partizanstva in narodnoosvobodilnega boja ima pozitiven odnos, saj sta po njegovem osnova za poznejšo pridobitev lastne slovenske države. Toda voditelji revolucije so leta 1945 zagrešili zločin in poteptali temeljne vrednote človečnosti. Ne glede, kako kritični smo do komunizma, pa ga je treba gledati v okviru epohe, ne moremo ga izvzeti iz časa, je menila Spomenka Hribar. »Njim je bila njihova ideologija dana in v tem smislu je vsakdo, tudi komunist, do neke meje opravičen za to, kar počne, in ni absolutno kriv. A le do neke meje, ta pa je odnos do drugega človeka in je ne bi smel prestopiti. Zgodilo pa se je ravno to. Zgodil se je zločin. Zanj pa je treba odgovarjati, nato pride katarza, očiščenje,« pravi Spomenka Hribar, avtorica ideje o narodni spravi. »Če ne uvidimo, da je človek do neke meje opravičen za svoje mišljenje in dejanja, potem se z njim tudi ne moremo spraviti. Toda vsi smo samo ljudje in nihče ne ve, kako bi se obnašal v takšnih okoliščinah in ne more z absolutnim vedenjem od drugega zahtevati idealnega ravnanja. Ravno na tem počiva sprava, da si dobrotljiv, prizanesljiv, odpustljiv do drugega človeka in ga varuješ v njegovi svobodi.«

Na koži čutiš, da ti sledijo

Zakonca Hribar je v sedemdesetih letih nadzirala Udba. Tine je izgubil profesuro na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Pravi, da mu je bilo to po eni strani prav, saj se je lahko bolj posvetil raziskovanju in pisanju, po drugi pa vendarle živiš v strahu, kaj se bo zgodilo. Kar na koži čutiš, da ti sledijo, sta ta neprijetni občutek opisala Hribarjeva. Da ni šlo le za občutek, pač pa so ju resnično zasledovali, jima je pozneje potrdil tudi eden od takratnih sodelavcev Udbe, ki je čutil, da se mora izpovedati.

Zakonca Hribar sta povezana tudi z izhajanjem Nove revije, v kateri so bili objavljeni tudi prispevki za slovenski nacionalni program in so njeni sodelavci opazno prispevali k nastanku samostojne slovenske države. Tine je bil v prvi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja tudi njen urednik. Spominja se, da je takratni državni tožilec Pavle Car vsako številko revije natanko pregledal in se posvetoval z vrhom slovenske politike ter večkrat tudi ponudil, da urednika zaprejo. Politika se za to ni nikoli odločila. Ko pa je ob izidu 57. številke zvezni tožilec zahteval, da zaprejo sodelavce revije, pa je bil Pavle Car tisti, ki je to odklonil. Najbrž ni bila le njegova odločitev, pravi Tine Hribar, nemara je imel tudi Kučan kaj zraven. Milana Kučana Hribarjeva štejeta za prijatelja, v njegov Forum 21 pa vendarle nista želela vstopiti. Če se hoče iti politiko, naj ustanovi stranko, je menila Spomenka, Tine pa je vstop v forum pogojeval s tem, da Kučan podpiše izjavo, povezano z zakonom, ki naj bi urejal napis na spomeniku »žrtvam vojne in revolucije«. Tak napis je predlagal Tine Hribar, levica pa je sprva vztrajala pri napisu »žrtvam vojne in povojnih usmrtitev«. »Nisva mogla pristati na tak napis, kajti pri usmrtitvah gre lahko le za dejanje na podlagi sodne odločitve, te pa ni bilo, šlo je za likvidacijo brez sojenja,« pravi Tine Hribar. Kučan izjave ni želel podpisati, Tine pa ni želel iti v Forum 21. Kakšen odnos pa imata Hribarjeva z dvema slovenskima Pahorjema? Eden je še njun prijatelj, drugi pa je bil, pravi Tine Hribar.

Posvečenost mrtvih

Zgodbo, povezano z napisom na skupnem spomeniku žrtvam, je Tine Hribar razvil kot primer, da imata s Spomenko trdna stališča že štiri desetletja, čeprav jima večkrat očitajo, da jih spreminjata in da nihata med levico in desnico. To ne drži, temveč dogajanje ves čas presojata z enakih filozofsko etičnih stališč. Omenjenega napisa na spomeniku žrtvam ni sprejela niti levica niti poznejša Janševa vlada, od koder so nekdanji domobranci interes živih (z zahtevo po pokojninah in odškodninah) postavili pred dolžnost do mrtvih. »Enkrat sem napadel levico, enkrat iz enakega razloga desnico, vselej zaradi svoje zvestobe temeljnemu načelu o posvečenosti mrtvih,« pravi Tine Hribar. »Sama sem najprej napadla levico, ko sem zahtevala obsodbo povojnih zločinov in narodno spravo,« je Spomenka komentirala očitek, da je v Demosu v devetdesetih letih ustavljala desnico. »Ko sem bila poslanka v parlamentu, so se v Demosu začele pojavljati težnje po absolutni oblasti desnice. Nasprotovala sem temu, da bi samo zamenjali barve in eno absolutno vladavino zamenjali za drugo. V demokraciji pa sta pomembni obe, levica in desnica, pa tudi sredina, ki razmejuje obe skrajnosti.«

Zanimiv pomenek treh filozofov se je dotaknil vrednot, na katerih temelji delo zakoncev Hribar. Tine Hribar govori o štirih, med katerimi je temeljna pravrednota posvečenost mrtvih. Ostale so svetost življenja, dostojanstvo človeka in zlato pravilo, ki pravi, da ne stori drugemu tistega, česar sam ne želiš, da kdo stori tebi. Govoriti o mrtvih danes, ko imajo ljudje velike eksistenčne probleme, se nemara sliši arhaično, a je pomembno, meni Spomenka, kajti mrtvih se drži bolečina živih. To drži še zlasti za pobite po vojni: dokler niso ti mrtveci pokopani z dostojanstvom, ki pritiče človeškemu bitju, se tudi živi ne morejo čutiti enaki in enakopravni.

Ko so govorili o plebiscitu pred dvajsetimi leti in o nastajanju slovenske ustave, je Spomenka pojasnila, da je sprejemanje ustave kasnilo, ker niti levici niti desnici ni bil všeč Tinetov uvod v preamboli, ki se je začel z »zavedajoč se svetosti življenja in dostojanstva človeka«, sporen pa se jim je zdel tudi člen, ki je govoril o načrtovanju družine, kar je desnica razumela kot pravico do splava. Ko Spomenka govori o začetkih slovenske države pred dvema desetletjema in plebiscitu (priznava, da so ga prvi javno predlagali socialisti, a Demos ga je imel v svojem programu že prej), pravi, da so imeli neverjetno srečo, da se je vse zgodilo ravno pravi čas, da se je kljub napakam, ki so jih delali, naposled vse dobro izšlo. Kako Hribarjeva razumeta današnje pobude za spremembo ustave? Tine Hribar je takoj po Pahorjevi zmagi s skupino intelektualcev predlagal ustanovitev skupine za prenovo slovenske ustave, češ da je potrebna nekaterih posodobitev (denimo vključitev našega članstva v EU), vendar se tudi tu zatika, sedaj pa zaradi volitev, ki bodo prihodnje leto, spet ni pravi čas za takšne spremembe. Občinstvo je tudi zanimalo, iz kakšnih razlogov se filozof, ki je sicer bolj človek teoretske drže, vključi v politično dogajanje. Ker je tudi družbeno bitje, ki mu ni vseeno, kako živijo ljudje, meni Spomenka, Tine pa dodaja, da naloga filozofa ni ne produkcija ne organizacija, temveč orientacija. »Ko narod izbira nek smisel in cilj (kar se ne zgodi pogosto), začutiš potrebo, da se angažiraš,« pojasnjuje Tine, ki je skupaj s Spomenko, Francetom Bučarjem in Jožetom Pučnikom tvoril neformalno orientacijsko jedro Demosa, medtem ko so na operativni ravni delovali denimo Bavčar, Janša, Kacin …