O srednjem veku za otroška ušesa

Kadar o neki zadevi ne vemo prav veliko, se je o njej mogoče za začetek podučiti iz knjig, ki jih avtorji in založniki označujejo z dodatkom, da so »za otroke«. Takšna je tudi knjiga O srednjem veku za otroška ušesa, ki sta jo napisala francoska avtorja, sloviti zgodovinar Jacques Le Goff (1924) in sociolog Jean-Louis Schlegel – tako, da prvi odgovarja na radovedna vprašanja drugega. Njuno delo je prevedla in uredila Tadeja Petrovčič Jerina. - O srednjem veku imamo polno predsodkov, glavni je ta, da je bil »mračen«. »Seveda je bil srednji vek tudi 'mračen': plemiči so zatirali kmete, Cerkev je bila nestrpna in je neodvisno razmišljajoče ljudi (t. i. krivoverce) predajala inkviziciji, ki jih je mučila in upornike sežigala na grmadah … Pogosta so bila obdobja lakote in veliko je bilo revnih; ljudi je bilo strah, panično strah - na primer morja in gozdov … in hudiča. Vendar je danes strahov še več in nekateri od njih so bolj zastrašujoči (npr. strah pred nezemljani ali - zelo stvaren - strah pred atomsko bombo). Vendar pa obstaja tudi 'lepi' srednji vek, navzoč zlasti v otroškem občudovanju vitezov, gradov, katedral, romanske in gotske umetnosti, barvitosti (npr. vitrajev) in praznikov. Pogosto tudi pozabljamo, da so v srednjem veku ženske, četudi so ostale podrejene moškim, v družbi dosegle ali zasedle pravičnejši, bolj izenačen in bolj ugleden položaj, kakršnega kot ženske niso imele nikoli poprej, tudi v Atenah v času antike ne. In, nenazadnje, srednji vek je tudi čas rojstva Evrope!«

No, da je bil srednji vek čas vitezov, to vemo; da je bil tudi čas emancipacije žensk (v tem smislu, da so dobile bistveno več pravic, kot so jih imele v antiki) – tega pa ne! »Cerkev je čedalje odločneje prepovedovala mnogoženstvo (ali poligamijo - to, da ima lahko moški več žena hkrati) in ločitev. Ženskam je dala skoraj tako pomemben položaj kot moškim. Tako je npr. pri poroki postala obvezna nevestina privolitev - dejstvo, da sama reče 'da' med poročnim obredom -, medtem ko so ji prej pogosto starši vsilili moža in sama pri izbiri ni imela nobene besede. Seveda so lahko tudi pozneje na dekleta pritiskali na razne načine, da so se 'prav' odločila, da so torej izbrala tistega ženina, ki so jim ga določili starši. Vendar je pomembno načelo. In skladno z njim lahko ženske odtlej svobodno izberejo moža … Gotovo se vam zdi danes takole razmišljanje čudno, ko se vendar vsak lahko poroči ali pa ne, ko se lahko par tudi loči. Vendar še danes v številnih družbah ženske nimajo pravice, da bi si za moža izbrale moškega, ki ga ljubijo.«

Znano je, kako pomembna »institucija« srednjega veka so bili sejmi, manj znano pa, da so se na sejmih »rodili« – bankirji. »V srednjem veku je bil v različnih krajih iste dežele v veljavi zelo različen denar, zato je bila ena od dejavnosti na teh sejmih tudi menjava denarja, ki so jo opravljali zelo spretni strokovnjaki za trgovanje z denarjem. Ob koncu tega obdobja so nekateri od teh menjalcev denarja, ki so imeli bolj srečno roko ali pa so bili bolj zviti kot drugi, postali 'bankirji'. In od kod jim to ime? Med barantanjem so sedeli na klopeh, francoska beseda za klop pa banc. No, tako je bilo vsaj na začetku, pozneje so seveda sezidali stavbe, poznejše banke.« Danes v tistem delu Evrope, kjer imamo evro, menjava denarja sploh ni več potrebna, marsikaterega bankirja pa bi morali zaradi sodelovanja v finančnih špekulacijah, ki so nas pahnile v sedanjo finančno krizo, postaviti na zatožno klop.

Eden od naših predsodkov o srednjem veku je tudi ta, da so bili takrat ljudje priklenjeni na nek kraj in da niso potovali. Pa ni bilo tako. »V nasprotju s precej razširjeno miselnostjo, ki se je moramo enkrat za vselej rešiti, so bili tlačani redkokdaj vezani na zemljo. Zlasti v zemljiških gospostvih so fevdalci pogosto nalagali svojim podložnikom zelo težke fevdalne dajatve, zato so bili tlačani prisiljeni k preseljevanju v želji, da bi našli kaj boljšega. Poleg teh razlogov pa ste glede na vse, kar smo že povedali o srednjem veku, gotovo ugotovili, da so bili v tistem času moški in ženske, tudi preprosti ljudje, pogosto na poti - bodisi zato, da bi šli pod drugo gospostvo, bodisi da bi odšli v mesto, kjer so upali, da bo življenje lažje, bodisi da so šli na sejem ali na romanje. Moški in ženske so bili 'popotniki', potovali so iz kraja v kraj. To je veljalo tako za klerike kot za laike, čeprav je res, da so bili menihi in redovnice bolj vezani na svoj samostan. Dejal bi celo, da so takratni ljudje zaradi krščanske vere, ki vernike uči, da je človek na Zemlji zgolj popotnik (lat. homo viator), potovali še toliko več. Ta misel nikdar ni bila tako resnična kot v srednjem veku.« No, priznajte, da je v gornjih navedkih marsikaj podano drugače, kot ste mislili doslej. Če vas zanima še več, preberite to poučno in nadvse berljivo knjižico.