Namesto dober dan – ni hao

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: Zanimivosti / četrtek, 14. november 2013 / 12:25

V Osnovni šoli Preska si lahko učenci od oktobra dalje kot dodatno dejavnost izberejo tudi učenje kitajskega jezika.

Preska – Na urah kitajščine se je minulo sredo po pouku zbralo devet učencev, saj se jim vsakič pridruži kakšen nov, se zasmeje njihova učiteljica, sinologinja Adriana Kozamernik Jukić. Letos kitajščino izvajajo kot dodatno dejavnost, že prihodnje leto pa naj bi jo na željo ravnatelja Primoža Jurmana uvrstili med izbirne predmete. »Imam pa zato letos bolj proste roke pri poučevanju in lahko več ponavljamo, ker nam ni treba slediti učnemu načrtu,« je poudarila Adriana Kozamernik Jukić, ki verjame, da prav kitajščina predstavlja našo prihodnost. »Včasih nam je bila prav tako tuja angleščina, pa nam je danes znanje tega jezika samoumevno.«

Ura kitajščine se je minulo sredo tako kot ponavadi začela s pozdravom, ni hao. Potem pa je Adriana Kozamernik Jukić učence nagovorila z besedami, kaj je najpomembneje, kar moraš znati, ko prideš na Kitajsko. Odgovor jim je ponudila v obliki lesenih paličic, ki jih uporabljajo pri jedi namesto pribora. »Kako bomo šli na Kitajsko, če ne znamo jesti,« se jim je široko nasmehnila. Potem je sledilo prelaganje majhnih testenin iz enega lončka v drugega, pri čemer so se učenci precej namučili, njihova učiteljica pa je to opravila z neverjetno lahkoto. Seveda pa bodo ti učenci znali ne samo jesti s kitajskimi paličicami, ampak se bodo naučili tudi naročiti hrano v kitajskem jeziku. »Že prvo uro smo začeli z izgovarjavo besed in zapisovanjem pismenk zanje, obenem pa spoznavajo njihov latinični zapis, imenovan pinjin,« je razložila in dodala, da pri pismenkah ne gre drugače, kot da se jih naučijo z natančnim kopiranjem. Pri tem je zelo pomemben vrstni red potez. A po drugi strani jim je prihranjeno pri učenju slov­nice, ki ne pozna ne spregatev ne sklanjatev, prav tako ne časov. Pozorni pa morajo biti na ton besed, saj ima vsaka pismenka štiri ra­zlične tone in s tem štiri različne pomene, je pojasnila Adriana Kozamernik Jukić.

Otroci so nad kitajščino naravnost navdušeni. »Težje se mi je bilo začeti učiti nemščino kot kitajščino,« nam je zaupal sedmošolec Anže Jarc, ki ga posebej veseli, da se mu ni treba učiti slovnice. »Pa spisi so zelo kratki, saj ena pismenka označuje eno besedo,« se je namuznil. Šestošolcu Aljažu Rezarju pa je všeč prav to, da je kitajščina tako neznan jezik. »Če me kdo razjezi, mu povem svoje kar v kitajščini, da me ne razume,« se nagajivo obregne. No, tako je še do nedavnega jezil tudi svojo sestro, tretješolko Nežo, ki mu po novem ne bo več ostala dolžna, saj se je tudi sama začela učiti kitajskega jezika.