Tudi osebe s težavami v duševnem zdravju imajo pravice

Osebe s težavami v duševnem zdravju, ki se zdravijo na zaprtih oddelkih, se odslej lahko obrnejo na posebne zastopnike, ki bodo skrbeli, da njihove pravice ne bodo kršene. Ena od šestih, ki od 1. decembra skrbijo za pravice pacientov v Psihiatrični bolnišnici Begunje, je tudi Milena Marinič iz Kamnika, ki pravi: "Pomembno je, da pacienti vedo, da bo za njihove pravice skrbela neodvisna oseba, saj se sicer mnogi ne upajo pritožiti, in da bodo z našim delom kot šibkejši člen v sistemu zaščiteni."

Milena Marinič, medicinska sestra po izobrazbi in magistra prava, je ena od devetnajstih zastopnikov pravic oseb na področju duševnega zdravja, kakršen je naziv strokovnih delavcev, ki so pred nekaj tedni kot prva generacija zaključili šestmesečno izobraževanje, ki ga je organiziralo ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Šest jih bo brezplačno na voljo pacientom v Psihiatrični kliniki Begunje. Z dolgoletnimi izkušnjami na področju psihiatrije in znanjem prava pa ena od tistih, ki bo skrbela, da bo Zakon o duševnem zdravju dosledno izvajan tudi v praksi. Čeprav sva se o pravicah bolnikov, delu zastopnikov in mnenjih stroke pogovarjali nekaj dni po uradnem zagonu te nove institucije pri nas, ko večjih odzivov s terena še ni bilo, pa je že zdaj jasno, da bo število teh zastopnikov in njihovo izobraženost treba povečati. Na zaprtih oddelkih različnih psihiatričnih ustanov, domov upokojencev in socialno varstvenih ustanov, kjer je možnosti za kršitev pravic največ, se namreč znajde od deset do trideset odstotkov vseh bolnikov s težavami v duševnem zdravju pri nas.

Kdo ste zastopniki pravic oseb s področja duševnega zdravja in kakšno je vaše delo?

»Gre za posebno institucijo strokovnjakov, ki je bila s strani ministrstva imenovana v vse psihiatrične bolnišnice. Zastopniki smo posamezniki, ki smo opravili izobraževanje in izpit za zastopanje in imamo izkušnje z osebami s težavami v duševnem zdravju, vendar nismo zaposleni v ustanovi, kjer izvajamo zastopniške naloge. Nudili bomo pomoč osebam, ki bodo obravnavane v varovanih oddelkih psihiatričnih bolnišnic, domov za upokojence in v socialno-varstvenih zavodih, torej v oddelkih, kjer jim bo zaradi zdravljenja tudi s pomočjo posebnih varovalnih ukrepov odvzeta prostost. Zastopnikova vloga bo informiranje osebe o pravicah, ki jih ima v zdravstveni obravnavi, pomoč pri uresničevanju spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, dostojanstva, zasebnosti in duševne in telesne celovitosti.«

Pacienti vedo, da so njihove pravice kršene le, če jih dobro poznajo. Katere so te posebne pravice psihiatričnih bolnikov in kako dobro jih pacienti in svojci sploh poznajo?

»Podlaga za naše delo je Zakon o duševnem zdravju, ki se je začel uporabljati leta 2009. Vse psihiatrične institucije morajo voditi evidence omejevanja gibanja. Pacientu je namreč zaradi njegove varnosti včasih treba omejiti gibanje, ga pridržati na postelji, če je nevaren sebi ali drugim. A vsako tako omejevanje gibanja je treba v najkrajšem določenem času sporočiti sodišču, hkrati pa voditi jasne evidence, kdaj in zakaj je bilo to storjeno. Omejitve prostosti po novem zakonu ne smejo biti daljše od štirih ur. Poleg teh evidenc bomo zastopniki preverjali tudi osnovne pravice, med katere sodi na primer pravica do kajenja, če bolnik to želi, uporaba elektronske pošte, prejemanje in pošiljanje klasične pošte, prejemanje pošte v zaprtih kuvertah, pravica do obiskov in podobno.

Nekateri pacienti svoje pravice dobro poznajo, sploh, če so kdaj že imeli slabe izkušnje, žal pa je preveč takšnih, ki so povsem apatični in vdani v usodo. Želimo si, da bi nas tudi takšni poklicali.«

Je kršitev po psihiatričnih ustanovah veliko?

»Ne bi mogla reči, da jih je veliko. Pomembno pri našem delu je, da taka oseba čuti in ve, da se nekdo zanima in skrbi zanjo, zato je ključno, da zastopniki pravic oseb na področju duševnega zdravja niso zaposleni v isti instituciji, kot se zdravi pacient, ki mu pomagamo. Smo popolnoma neodvisni in odgovarjamo zgolj ministrstvu.«

Pogoj za vaš odziv je pacientov klic. Kako bodo pacienti, ki se zdravijo v psihiatričnih ustanovah, izvedeli za vas?

»Res je, zastopnike mora pacient poiskati sam. Zakon vsem psihiatričnim institucijam nalaga, da imajo na vidnem mestu nalepljen plakat in dostopne zloženke, ki morajo biti dosegljive pacientom, v njih pa je seznam zastopnikov z našimi telefonskimi številkami. Lahko pokličejo kogarkoli s seznama, naše delo pa je za paciente brezplačno. Zastopanje bo temeljilo na podlagi pogovora, pregleda dokumentacije in pooblastila osebe, ki ga je poklicala. Če oseba zastopnika ne izbere, ga lahko zanjo pooblasti najbližja oseba. Zaenkrat vsi zastopniki svoje delo opravljamo poleg rednih služb, zato bomo pacientom na razpolago med tednom od 8. do 20. ure, a ministrstvo že načrtuje, da bi zastopniki nekoč bili tudi profesionalni, torej pacientom na razpolago kadarkoli.«

Kako boste zastopniki krmarili med željami pacienta, zahtevami svojcev in strokovnimi dejanji zdravnikov?

»Včasih zelo težko. Nobena oseba si ne želi biti omejevana, a žal je to s strokovnega in varnostnega vidika včasih nujno. Ko gre za zmanjšano sposobnost presoje realnosti, se taka oseba ne zaveda svojega zdravstvenega stanja, zato je naloga zastopnika, da pacientu razloži, zakaj je takšno dejanje zanj varno, hkrati pa preveri, ali v ustanovi pravilno vodijo vse evidence, povezane s tem.«

Kako so vas sprejele psihiatrične institucije? Verjetno vas jemljejo kot nek dodaten pritisk?

»Sama si prizadevam, da bi vsem tem institucijam predstavili naše delo in jim s tem dokazali, da mi nismo nikakršni inšpektorji. Mi nismo tisti, ki bi zdravnikom oporekali, da ne zdravijo pravilno, strokovne odločitve in zdravstvena obravnava bo še vedno v rokah zdravstvenih delavcev. Naša naloga je samo preverjanje evidence in ugotavljanje, če je bila omejitev pri določenem posamezniku zabeležena skupaj z razlogi. Veliko neznank se še pojavlja, ki jih bomo morali sproti reševati – od dokumentacije do preverjanja podatkov o pacientu. A pomembno je, da pacienti vedo, da bo za njihove pravice skrbela neodvisna oseba, saj se sicer mnogi ne upajo pritožiti, in da bodo z našim delom kot šibkejši člen v sistemu zaščiteni.«