Kako sem hotel postati župan

Ker ne sodim med ljudi, ki bi samo kritizirali in nič naredili, sem sklenil, da se kljub pomanjkanju političnih izkušenj poskusim v letošnji bitki za županski stol v občini Naklo. Odločitev za kandidaturo je bila lažja kot vse drugo zatem, rezultat pa v skladu s pričakovanji in vložkom v predvolilno kampanjo.

Že ko sem se z nekaterimi znanci in prijatelji začel pogovarjati o tem, da bi se dal na preizkušnjo na lokalnih volitvah, sem naletel na skoraj presenetljivo podporo. Čeprav v občini Naklo živim šele osem let, doslej skoraj nisem čutil, da bi me domačini obravnavali kaj drugače kot domorodce in to me je še dodatno utrdilo v prepričanju, da je vredno poskusiti.

Dejstvo, da za seboj nimam omembe vredne politične kilometrine, saj nikoli nisem bil član nobene politične stranke, le v rosnih letih sem bil kratek čas predsednik krajevne mladinske organizacije, se mi ni zdelo ovira, ampak celo prednost, če drži tisto, da so ljudje naveličani politike in strankarskih razprtij. Nič se nisem obremenjeval niti s tem, da nisem deloval v občinskem svetu ali v kakšni drugi občinski organizaciji. Zato se mi je zdelo smiselno, da za kandidaturo zberem potrebnih 55 podpisov in ne kandidiram s strankarsko podporo. Ampak tukaj nastopi prva težava. Zbiranje podpisov na predpisanih obrazcih ni bilo enostavno, sploh ne v tako majhni občini, kot je Naklo, kjer je krajevni urad odprt le dvakrat na teden, v urah, ko so ljudje v službah. Že po dveh tednih zbiranja se je pokazalo, da bo šlo precej na tesno. Tisti, ki sem jih nagovoril, bi z veseljem podpisali, ampak kaj, ko je bilo treba podpisati pred upravnim organom, ki je vse podpisnike tudi zabeležil v poseben register. Ko je začela teči voda v grlo, je bilo treba ukrepati. Da bi prosil vladajočo občinsko garnituro, naj mi pred občinsko stavbo dovoli postaviti stojnico, je bilo že vnaprej obsojeno na neuspeh, da bi sam vozil ljudi do upravnega organa, nisem imel dovolj časa. Kaj torej zdaj? Ker sem v življenju že nekajkrat v zadnjem hipu našel rešitev, sem jo tudi tokrat. Nasproti smo si prišli s stranko Premik, ki so jo v Železnikih ustanovili fantje mojih let. Ker so tudi sami imeli podobne težave, smo hitro našli skupni jezik in tik pred dvanajsto v Naklem ustanovili občinski odbor in vložili kandidaturo.

Potem sem mirno čakal na prva radijska soočenja, kjer sem se počutil močnega, saj že zaradi svojega novinarskega poklica nisem imel težav z govorjenjem. Poleg tega sem si pripravil precej gradiva o občini in tudi podatke, s katerimi sem si pomagal pri pripravi programa in oblikovanju prednostnih nalog, ki bi se jih lotil, če bi bil izvoljen za župana. Na radijskih valovih smo svoja stališča predstavili dvakrat, po drugem tudi v gostilniškem omizju, kjer sva si večkrat prišla navzkriž z zdaj že bivšim županom. Najbolj naporno pa je bilo soočenje v živo, ki je bilo v Naklem le nekaj dni pred volitvami. Nekateri od udeležencev so vedeli povedati, da sem zapustil dober vtis, zapustil pa me je tudi moj glas.

In potem še volilna nedelja. Častno četrto mesto in dobri štirje odstotki glasov, sta, glede na to, da je bil vložek v kampanjo minimalen, da nisem imel plakatov in predvolilnih srečanj, pravzaprav dober dosežek. Vsem, ki so me spodbujali, prispevali podpis podpore in svoj glas, mojemu poslovnemu prijatelju Miranu Šternu, ki je materialno podprl kampanjo, in vsem, ki so me spodbujali, se iskreno zahvaljujem. Nekateri me že nagovarjajo, naj vnovič poskusim čez štiri leta. Morda.