Ob dnevu mrtvih

Piše se 27. oktobra v letu 2010. Še nekaj dni pa bomo za 1. novembra na pokopališčih obiskali pokojne starše, prijatelje in znance.

Ravno danes je minilo pet let od smrti naše mami, zato sem se odločila, da jo že nekaj dni prej obiščem na blejskem pokopališču. V avto sem naložila sveče in jo mahnila proti Gorenjski. Ker sem ta prava Gorenjka, rojena v Bohinju, mi je tudi bohinjski konec dobro poznan. Zato sem se namenila, da na ta čudovit jesenski dan obiščem tudi vojaško pokopališče v Ukancu, ob Bohinjskem jezeru.

 

Že sama vožnja do tja je bila čudovita. Po Blejskem jezeru so se še vozile ladjice s turisti, kočijaži so v debele odeje zavite turiste vozili s konji okrog jezera, v bohinjski kotlini pa je že dišalo po zimi. Na samem pokopališču je bila ob 14. uri že senca, zasneženi Vogel nad pokopališčem pa se je kopal v soncu.

 

Ob vhodu na pokopališče je zapisano: 1915 – vojaško pokopališče – 1917, in da je ta prostor kulturni spomenik Republike Slovenije. Tukaj je pokopanih 296 avstro-ogrskih vojakov, vojnih ujetnikov, ki so padli v Krnskem pogorju v času prve svetovne vojne. Po priimkih sodeč je največ Madžarov, Poljakov in Ukrajincev, tudi Romuni, Čehi in Srbi so bili med njimi. Vsak pokojni ima ob grobu lesen križ z vpisanim imenom. Na velikem križu sredi pokopališča pa je zapisano: 'Tujci prej, zdaj bratje ste postali, / ko so tu grobove vam skopali, / žarko sonce sevaj vam planinsko, / pokoj dihaj jezero Bohinjsko.'

 

Bil je spokojni mir. Zamislila sem se nad lepimi verzi, pomolila Očenaš za pokojne, prižgala svečo, odpadlo listje pa je počasi prekrivalo njihove grobove. Počasi sem odšla iz tega svetega kraja. Bodo mi pa ostali za spomin na to srečanje verzi, zapisani nad vrati na kapeli v kotu pokopališča: 'Potomci! Ostanite si edini, da zaman našo nismo kri prelili!'

 

S spoštovanjem do vseh rajnih

 

Marija Jamnikova

iz Žabnice na Sorškem polju