Tisočkrat je stal na vrhu Triglava

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 2. november 2015 / 14:31

Franjo Potočnik iz Mojstrane je 17. oktobra dopolnil osemdeset let. Prejšnji petek je uresničil svoj malodane neverjeten načrt: na vrh Triglava se je povzpel tisočič v življenju.

Da se bo potrudil za ta izjemen rekord, se je odločil pred petnajstimi leti, ko je imel za seboj kakih dvajset vzponov na Triglav. Njegov prvi cilj je bil, da bo najvišjo goro Slovenije v enem letu osvojil dvestokrat. S 366 vzponi, ki jih je oplemenitil z zbiranjem sredstev za Splošno bolnišnico Jesenice, je to število krepko prekoračil in nato z vzponi iz Vrat ali Krme nadaljeval; do leta 2009 se jih je nabralo že 888. Prejšnji petek je podvig zaključil s tisočim vzponom do že zimsko zasneženega Aljaževega stolpa. »Danes je kar en prazničen dan, tisoči vzpon ni kar tako,« je s širokim nasmehom v kamero Sama Finžgarja, ki ga je spremljal na poti, na vrhu dejal junak Triglava. »Tu nas je šest krepkih, pogumnih fantov, vajenih takšnih zimskih razmer. Tudi v težjih pogojih smo že šli gor ...«

Takole na prvi pogled je Franjo Potočnik še bolj kot hribovec umetniška duša. Vsaj kadar obiskovalca sprejme v svojem ateljeju, kjer ima razstavljena svoja slikovita umetniška dela. »Oh, na Dovjem, kjer sva z mamo živela pri njeni sestri, se je vedno kaj dogajalo! Moja generacija je bila pravzaprav predvsem usmerjena v kulturo, naslednja se je bolj posvečala športu ... veste, pred desetletji je bilo drugače kot zdaj, ko je vse na voljo. Ni bilo toliko početi, pa smo si sami našli kaj, kar nas je veselilo. Oder, smučanje, planinstvo ... drugega pri nas tako ni bilo,« pove človek, ki je bil 18 let trener smučarskih tekačev, ljubiteljski fotograf, človek, ki je iz 'murkslarije' razvil smisel za umetniško ustvarjanje.

»V moji pisarni na Slovenskih železnicah, kjer sem delal zadnja leta, je bilo po stenah na koncu polno mojih slik. Hišo, ki sem jo naredil v Mojstrani, sem tudi postavil tako rekoč sam: elektriko sem napeljal, ploščice položil, uredil vodovod ... Vmes sem pisal pesmi pa besedila za ansamble. Nikoli me ni bilo strah, da ne bi uspel. To je zato, ker sem stara duša,« pove umirjeni, z zemljo in svetom povezani mož, ki mu kar ni videti, da bi se več kot desetletje ukvarjal tudi z ezoteriko.

»Vse je zavito v tišino bodečega jutra, vse trate posute s kristali bleščeče se rose – in upanja, nade na pragu srca so čuječa, vsak rad bi opojnost življenjskega utripa. Kot griva v vetru življenje se obrača, kot morja so čustva včasih globoka, kot rane skeleče so večkrat spoznanja, vsak pa utira korak si po svoje. Ne vem, kje otožnost se sploh je rodila, ne vem, kje jutro obraz si umije. Ne vem, če podoba iz sanj je devica, a vem, da trpljenje je grenka medica,« zrecitira eno od svojih pesmi z gromkim glasom, ne da bi prej pogledal v zapis, in se spomni soseda z Dovjega, igralca Rudija Kosmača.

Takoj nato pripomni, da še vedno lahko zazna tisti občutek, ki ga je imel, ko je nekoč zgodaj zjutraj pripravljal progo za smučarske tekače ali ko je peljal na sprehod svoja psa in so se mu misli utirale v aforizmih. »Človek se ima za pametnega, žival pa tako tudi živi ... Kakšen se vam zdi?« vpraša in doda: »ah, toliko stvari me vleče, sem kar malo razpršen ...«

Prav zato se je, ko se je upokojil in je dopolnil 65 let, odločil, da si bo končno vzel čas zase. »Nič nisem vedel, kaj bi počel, pa sem šel na Triglav. Prvega januarja ob enih ponoči sem šel iz Radovne, se spomnim. Pa ugotovim, da mi nič ni in se odločim, da bom naredil tistih prvih dvesto vzponov.« Ki so se nato razširili na 355 in 888 in tisoč ... V žirovski Alpini so mu naredili posebne čevlje. »Neverjetni so bili, dvakrat na dan sem šel na Triglav, pa nič nisem čutil, da bi me kjerkoli tiščalo,« je še zdaj zadovoljen.

Skromen je Potočnikov Franjo, a vest o možaku, ki jo gre kot gams navkreber proti najvišjemu vrhu Slovenije, se je pred leti hitro razširila med hribovci. Franjo se spomni, kako so ga neko noč zasledovali štirje mladci, ki niso čisto verjeli, da mu gre pot res tako dobro in hitro od nog. Tri ure in petnajst, tri ure in pol potrebuje, da pride od avta do vrha, pove s takšno samoumevnostjo, da ne gre drugače, kot da se človek vpraša, ali je prav slišal.

»Nikoli se nisem postavljal, nikoli mi tudi ni šlo za številke ... da vendarle pridem do tisočice, sem se dokončno odločil šele letos poleti,« pristavi, a se vendarle hudomušno namuzne, ko pove, kako je poslušal fante, ki so se hvalili, da v tričetrt ure pridejo s Kredarice do Aljaževega stolpa. »Jaz sem potreboval 26 minut, 47 za tja in nazaj,« stvarno pove. Pravi, da se zaveda, da takšnih rezultatov ne prineseta le trening in motivacija. S tem, je prepričan, se človek rodi.

»Tak sem, zdržim. Zdaj delam v gozdu, tudi po pet, sedem ur skupaj. Zjutraj nič ne jem ... morda tri piškote ali kakšno banano. Več ne potrebujem, tudi če grem na Triglav.«

Pravi, da kakšnih posebnih občutkov prejšnji petek, ko je s prijatelji tisočič stal pred Aljaževim stolpom, ni imel. »Tisto noč prej pa ... V misli so prišli vsi ljudje, ki sem jih srečal na teh poteh, vse, kar se mi je zgodilo v teh letih. Tisočica pa, kaj pa vem, saj gor ne hodim zaradi številk, grem zaradi ljudi. K meteorologom, ki jim že petnajst let nosim pošto.«

Kakšnih posebnih načrtov za prihodnost nima. Še vedno bo hodil v naravo, peljal na sprehod svojega šnavcerja, ki kar ne more pričakati, kdaj se lastnik vrne s svojih pohodov in se še z njim odpravi na tisti kilometer in pol dolgi krog, pa enkrat na jesen bi rad pripravil prireditev, koncert ob osemdesetletnici. Potem bo pa že življenje samo še kaj prineslo. Tako kot tolikokrat doslej.