Gornik pri infekcijah sečil

Farmakološke raziskave upravičujejo ljudsko rabo vednozelenega gornika pri infekcijah sečil. Vnetje mehurja in sečevoda, zelo pekoč seč, ledvični kamni ... Vse te in še številne druge zdravstvene tegobe lahko omilimo z rahlo grenkimi zimzelenimi listi gornika, če le nimamo preobčutljivega želodca ...

Vednozeleni gornik (Arctostaphylos uva-ursi) ni rastlina, ki bi imela dolgo tradicijo in zgodovino uporabe. Antični pisci ga ne omenjajo in tudi srednjeveške zeliščarske bukve so zelo skope z omembo njegovega imena. Njegovo zdravilno delovanje je raziskal šele dunajski zdravnik de Haen v 18. stoletju. Prvič o njem spregovori kot o odličnem zdravilu pri obolenjih mehurja in ledvic.

Rastlinska dvojčka

Vednozeleni gornik je po videzu na las podoben brusnicam, s katerimi pogosto deli tudi življenjski prostor. A to še ni vse. Tudi njegova in brusnična zdravilna vrednost sta povsem primerljivi. Edini detajl, ki ju loči, je spodnja stran listov. Gornikove ločimo od brusničnih po tem, da na spodnji strani nimajo rjavih peg, kar je značilno za brusnične.

Zdravilo severnjakov

Vednozeleni gornik sodi med resje in se pojavlja v svetlih gozdovih in resavah, predvsem v zmernih podnebnih območjih. Razširjen je tako na evropskem kot na ameriškem severu, pa tudi v severni Aziji. Zdravje že zelo dolgo krepi Islandcem, Laponcem in Fincem. Severnoameriški Indijanci bolj kot na čaj, prisegajo na kajenje mešanice iz listov vednozelenega gornika in tobaka. Kot prilegel grmiček raste tudi po suhih kamnitih pobočjih Slovenije, zlasti v Kamniško-savinjskih Alpah, Karavankah in Julijcih.

Medvedje uho

Latinsko ime vednozelenega gornika lahko prevedemo v medvedov grozd, kar kaže na to, da je ta rastlinica med medvedi zelo priljubljena. Na to kažejo tudi naša ljudska poimenovanja za gornik, kot so medvedje uho, medvedove črešnje, medvedovo grozdičje … Ponekod mu pravijo tudi opernik ali oprnik ali pa kar zimzeleni gornik.

Pri pekočem seču

Preden se končno lotimo gornikove zdravilnosti, omenimo še, da za čaj uporabljamo zimzelene liste, sveže ali posušene. Nabiramo jih lahko celo poletje. Na splošno velja, da vednozeleni gornik spodbudno vpliva na nastanek in izločanje vode, razkužuje sečila in omejuje bolezenske procese, kot so vnetje, okužba in krvavitev. V ljudskem zdravilstvu se rabi proti vnetju mehurja in sečevoda, motnjam v mokrenju, vnetju ledvičnega ustja, ledvičnim kamnom in pesku ter še posebno hudem katarju mehurja, s težavnim mokrenjem in zelo pekočim sečem.

Odplavlja kužne bakterije

Novejše raziskave so pokazale, da vednozeleni gornik deluje proti različnim bakterijam, kužnim za sečila. Njegova glavna učinkovina, arbutin, po zaužitju pride praktično nespremenjen v prebavila, nato v kri, pri izločanju skozi ledvice pa se spremeni v hidrokinon, ki kot antiseptik in adstringent zdravi obolelo sluznico sečil, kot diuretik pa odplavlja kužne bakterije. Tri do štiri ure po zaužitju čaja, je učinek najučinkovitejši. Za zagotovitev alkalnega seča priporočajo pitje ohlajenega čajnega napitka, ki mu dodamo četrt žličke sode bikarbone. To dodatno dosežemo tudi z uživanjem zelenjave. Pri lažjih vnetjih mehurja in sečil lahko gornik uporabljamo sam, pri hujših težavah pa se vedno posvetujmo z zdravnikom.

Ne dlje kot teden dni

Čaj iz gornika pripravimo v obliki preliva: eno do dve žlički listov prelijemo s skodelico hladne vode in pustimo stati šest do dvanajst ur, nato čaj precedimo in segrejemo do mlačnega. Pijemo dva do trikrat na dan po eno skodelico čaja, ki smo mu dodali za noževo konico jedilne sode. Gornikovega čaja ne pijemo dlje kot teden dni. Pri osebah z občutljivim želodcem in otrocih lahko povzroča slabost, bruhanje in želodčne bolečine. V teh primerih gornik preprosto zamenjamo z listi brusnice, ki imajo manj čreslovin in ne povzročajo nobenih nezaželenih učinkov. Gornik se zelo dobro obnese v uroloških čajnih mešanicah. Pri vnetju mehurja in sečevodov se, denimo, priporoča čajna mešanica iz listov gornika, njivske preslice, žajblja in cvetov sleza.