Ko se proga postavi pokonci, se kar zasmejem

Simon Alič je pretekli teden na Grintovcu ubranil naslov državnega prvaka v gorskem teku navkreber.

Vinharje – Simon Alič je eden najboljših rekreativcev. Čeprav se je s športom bolj resno začel ukvarjati nekoliko pozno, je osvojil že tri naslove državnega prvaka: dvakrat v gorskem teku in enkrat v kolesarstvu. To sta tudi njegova najljubša športa.

Kdo je Simon Alič?

»Doma sem v Vinharjih pri Poljanah. Star sem 36 let in edini, ki se v naši družini ukvarja s športom. Prvič sem se na kolo usedel pri šestindvajsetih, ko smo se s kolegi namesto v planine podali za dva dni s kolesom čez Vršič. Takrat sem prvič videl, da lahko tudi s kolesom kam prideš. Še isto leto sem prevozil Franjo, seveda sem ob tem zelo trpel. Moj prvi gorski tek je bil kar Grintovec pred tremi leti. V časopisu sem prebral, kako velik klanec je tam, in me je zagrabilo, da bi poskusil, ker imam klance zelo rad. Bilo je super, potem spoznaš nove prijatelje, ki ti povedo še za druge klance, tekme.«

Si že kot otrok kaj treniral?

»Treniral v "mladih" letih nisem nobenega športa, sem pa bil pri telovadbi v šoli kar dober v vseh. Šport oziroma gibanje sem imel vedno rad, tako da je vseeno lepo, da na koncu ugotoviš, kaj te najbolj veseli, pa čeprav je to kdaj malo "pozno". Ne vem pa, kam bi me drugače zanesla pot, če bi takrat začel trenirati kakšen določen šport. Pravijo mi, da bi bil lahko zaradi tega še boljši in bi lahko več dosegel. Vendar mi ni žal, da sem bil malo "prepozen", morda bi se potem športa v teh letih že naveličal in ne bi imel takšnega veselja, kot ga imam sedaj.«

Slišim, da treniraš precej manj kot konkurenca. Koliko je to?

»Na leto na kolesu naredim okoli štiri tisoč kilometrov. Ne delam kakšnih posebno dolgih treningov, saj me ne mika sedeti po več ur na kolesu, zato rajši vsak dan po malo, pa takrat bolj kvalitetno. Tečem pa le takrat, ko je pred mano tekaška tekma, ter pozimi, če vreme ni primerno za na kolo. Poleg tega ne treniram po programu. Bolj dajem poudarek na spoznavanje samega sebe. Vsako leto spoznam kaj novega, slišim izkušnje drugih in potem iz tega izluščim tisto, kar mi najbolj ustreza.«

Najboljši si na zelo težkih tekmah, kjer je proga postavljena precej pokonci. Čemu pripisuješ to?

»Predvsem veselju do klancev. Ravnina me sploh ne fascinira, ko pa se proga postavi pokonci, se pa kar zasmejem (smeh).«

Si dvakratni državni prvak v gorskem teku navkreber. Kaj ti to pomeni?

»Mi kar veliko pomeni ta naslov, navsezadnje je to le državni. Poleg tega je tek na Grintovec za nas, gorske tekače, najpomembnejša tekma v državi. Tudi vsa leta do zdaj mi je bil ta tek zmeraj med najljubšimi inzato mi vsako leto veliko pomeni. Ostajam pa realen in vem, daje na drugih, bolj položnih progah boljši kdo drug. Poleg teh dveh naslovov imam izpred dveh let še enak naslov med rekreativci v svoji kategoriji v vzponu s kolesi. Tudi tam se ponavadi uvrščam med prve tri.«

Čeprav bi lahko, pa za reprezentanco še nisi nastopil na velikih tekmah. Ti to ni izziv?

»Cilj vsakega tekmovalca je, da nastopi za reprezentanco na velikih tekmovanjih, vendar se pri meni to še ni pojavilo kot cilj. Na tekmovanje grem iz veselja, če bi me nekdo v nekaj silil, pa ne vem, če bi mi bilo to v užitek. Gorski tek je še vse preveč zapostavljen in zato pridejo s tem tudi večji finančni izdatki in ko na koncu vse to pretehtaš, pač vidiš, kaj od tega ima večjo težo. Zaenkrat je še tako, da dam denar raje za kaj drugega kot za plačilo poti za na evropsko ali svetovno prvenstvo.«

S čim se poleg športa še ukvarjaš?

»Hodim v službo in delam na dve izmeni. Zanima me tudi fotografiranje, planinarjenje, smučanje, če ostane kaj časa, poskusim še kakašen drug šport. Nasploh sem rad tam, kjer je pozitivna energija.«