Biti srečen, ker lahko sodeluješ

Mateja Bizjak z Dovjega in Miha Zupan z Bleda sta skupaj s še enajstimi slovenskimi športniki že odpotovala na igre Specialne olimpijade, ki potekajo od 18. do 24. septembra v Varšavi.

V sredo se je ekipa trinajstih slovenskih »specialcev«, kot si radi rečejo, devetih atletov in štirih igralcev namiznega tenisa, skupaj s petimi trenerji in vodjem delegacije z brniškega letališča odpravila v na igre specialne olimpijade v Varšavo. Štiriindvajsetletna Mateja Bizjak in enaindvajsetletni Miha Zupan, edina Gorenjca med njimi, bosta tekmovala v namiznem tenisu; posamično in tudi skupaj, v paru.

»Vsak dan treniram, tudi doma,« je kak teden pred odhodom v Varšavo na popoldanskem treningu s trenerjem Juretom Vajsom povedal Miha. »Z mami imava mizo v garaži, v šoli pa vadim s trenerjem. Najbolj pomembno je serviranje. Trener me opozarja, da se moram po servisu postaviti nazaj na sredino mize in da moram žogico udariti v zraku. Zdaj sem se že dobro naučil; take močne servise imam, da mami nič ne more in jo ponavadi premagam. Se me kar malo boji,« je dodal z žarečim nasmehom zmagovalca.

»Na tekmovanjih me ni strah«

Pravi, da se tekmovanj ne boji, niti največjih. »Na tekmovanjih me ni nikoli strah. Veselim se jih. Tudi letala, s katerim se bomo peljali v Varšavo, me ni strah. Trenerja pa je. Ga bom držal za roko. Potovali bomo v oblekah, ki smo jih dobili v Ljubljani, ko smo prejšnji teden pozdravili olimpijski ogenj. Na prireditvi je bilo lepo. Najbolj se spomnim Zorana Jankoviča. Mislim, da mi bo šlo v Varšavi dobro.«

Kaj pa treningi, so naporni, vprašam. »Ne, samo zabavni. Trener ni nič strog,« odgovori Miha. »Saj tudi ni nobene potrebe, da bi bil,« doda Jure, sicer športni pedagog na Centru za usposabljanje, delo in varstvo Matevža Langusa, kjer dopoldneve preživlja tudi Miha. »Vsake stvari se lotiva s hitrostjo, ki jo Miha zmore. In ker je dovolj časa, nobeden od naju ni živčen. Mihu gre dobro, ker je talentiran za namizni tenis, ker je pripravljen delati in ker uživa v njem.«

Miha gre v Varšavo samo s trenerjem, brez mame. Bo šlo brez nje, me še zanima. Mama igra v Mihovem življenju prav posebno vlogo. »Bo,« je odločen Miha in pogleda Jureta. »Tudi trener bo nekako moral zdržati,« še resno doda.

»Odlična športnica in krasna punca!«

Tudi Mateja Bizjak z Dovjega, druga gorenjska udeleženka evropskih iger specialne olimpijade, se bo na tako dolgo pot, in to z letalom, odpravila prvič. A, kot je povedala nekaj dni pred odhodom, nima prav nobene treme in se potovanja močno veseli. Štiriindvajsetletna Mateja, doma z Dovjega, obiskuje posebni program vzgoje in izobraževanja na Osnovni šoli Poldeta Stražišarja na Jesenicah. Za namizni tenis jo je navdušil stric in že doma je pogosto igrala, na šoli pa so ta njen interes in talent spodbujali. Njena trenerka Metka Rabič je povedala: »Mateja je odlična športnica in hkrati krasna punca. Je pridna, vestna, zato je prav super, da gre na specialne igre v Varšavo prav ona. To je zanjo neke vrste nagrada in vsi smo veseli zanjo.« Mateja se je na tekmovanje resno pripravljala, trenirala je nekajkrat na teden tako doma kot v šoli, ker bosta igrala tudi v dvojicah, pa sta imela skupne treninge tudi z Mihom. Mateja je že na dosedanjih tekmovanjih specialne olimpijade – v okviru šole se učenci redno udeležujejo turnirjev, regijskih in državnih tekmovanj – dosegla veliko uspehov, lani v Kopru je bila denimo na državnem tekmovanju prva. A namizni tenis ni edini šport, s katerim se ukvarja Mateja. Rada ima tudi badminton, pa tek, celo nogomet ... Ob popoldnevih rada pelje na sprehod svojega kuža, z veseljem pa pazi tudi majhne otroke, ki jih je doma na Dovjem polna hiša.

Pa pričakovanja v Varšavi? »Na tovrstnih tekmovanjih rezultat ni prvotnega pomena. Takšna tekmovanja so pomembna zlasti s stališča druženja, izboljševanja samopodobe sodelujočih in utrjevanja prepričanja, da so lahko tudi oni uspešni,« je še povedala Metka Rabič.

Tudi Jure Franko bo navijal zanje

Tudi nekdanji smučar, dobitnik prve slovenske medalje na zimskih olimpijskih igrah Jure Franko je že dolgo del specialno olimpijskega gibanja. »S specialno olimpijado sem se prvič srečal že v Calgaryju leta 1988 in že prvo srečanje mi je šlo do srca. Od takrat naprej sem se redno odzival na njihova povabila. Tako sem pomagal pri organizaciji specialne olimpijade na Japonskem. Tam sem med drugim sodeloval pri gradnji smučarskih središč, med katerimi je bilo tudi prvo na Japonskem, ki je v celoti prilagojeno ljudem s posebnimi potrebami. Slovenskemu gibanju specialne olimpijade sem se pridružil leta 2005, ko so me prav prijatelji z Japonskega prosili, če jim lahko pomagam spraviti olimpijski ogenj iz Grčije do Londona, od koder je nato potoval na zimske igre specialne olimpijade v Nagano. Kljub temu da je bil po septembru 2001 prevoz kakršnegakoli ognja z letalom skorajda nemogoč, nisem imel težav. Na razpolago smo dobili letalo, s katerim smo šli po ogenj v Atene in ga od tam peljali v London. Vmes smo pripravili še sprejem pri udeležencih specialne olimpijade v Sloveniji,« se spominja začetkov.

Pravi, da je tisto, kar ga pri športnikih specialne olimpijade najbolj navdušuje, čisto, neobremenjeno veselje brez predsodkov in ponos. »Pa saj za to pri športu pravzaprav gre: da se imamo dobro in da se družimo. Veselje, ki ga ti ljudje kažejo na vsakem koraku, je nalezljivo. Želel bi si, da bi vsi vrhunski športniki imeli možnost na lastni koži doživeti izkušnjo sreče ob golem dejstvu, da si udeleženec. Tega danes ni več. Velja samo tisti, ki zmaga. Od ljudi z motnjo v razvoju pa se imamo priložnost naučiti, da je lahko tudi drugače. Oni ne razmišljajo o rezultatu, o vremenskih pogojih ob tekmovanju, o slabem počutju ali napačno izbranih čevljih … Spomnim se tekmovalca, smučarja na enem od tekmovanj. Spustil se je po progi, dobro mu je šlo, nekje na sredini pa se je kar ustavil in dvignil roke v zrak, v znak navdušenja. Navdušenja nad seboj, nad sotekmovalci, nad tekmovanjem, nad športom, nad življenjem.«