Lažno podeželje

V nedeljo so v Prešernovem gledališču v Kranju v režiji Eduarda Milerja premierno uprizorili dramo Podeželje, Martina Crimpa.

Navdušenci nad dovtipi bi rekli, da je bila četrta letošnja premiera v Prešernovem gledališču v znamenju podeželja, kar pa seveda ne drži. Drama Podeželje znanega britanskega avtorja Martina Crimpa se sicer dogaja na vasi, a sama zgodba »jadra« v povsem drugih sferah, kot pa bi bile na primer debate o geografskih in socialnih razdelitvah nekega okolja. Zgodba o trikotniku, ki ga sestavljajo mož, žena in mlada narkomanka, ki se vrtijo v ozračju zlaganih medsebojnih odnosov, je pravzaprav strašljiva podoba sodobnega časa. Časa, ko na poti do nam prilagajoče se resnice vse bolj lažemo drug drugemu. Režiser Miler, ki je v kranjskem gledališču v zadnjih letih postavil nekaj odmevnih, tudi večkrat nagrajenih predstav, je v sodelovanju z dramaturginjo Žanino Mirčevsko ob minimalistični sceni na oder postavil komorno dramo, ki s seboj nosi izjemno zahteven tekst. Zgoščeno besedilo, hitra medsebojna komunikacija z množico kratkih stavčnih zvez in poigravanje sprevrženih značajev, so bili tokrat poligon, ki so ga odlično izkoristili nastopajoči Darja Reichman v vlogi prevarane žene Corrine, Peter Musevski v vlogi njenega moža zdravnika Richarda in Vesna Slapar kot mlada narkomanka Rebecca, ki se pojavi v njunem življenju, ko se preselita na podeželje. Mar prav zaradi nje, kar ve mož in ne žena. Če Musevski v vsej svoji brezobzirnosti odlično odigra človeka, ki bi ga lahko z lahkoto označili za prasca in je Slaparjeva tako v mimiki kot govoru do potankosti naštudirala za prihodnost izgubljeno narkomanko, potem je Reichmanova tista, ki vseskozi kot prevarana žena vodi to zmešnjavo nategovanj. Človek se na koncu vpraša, »fak« je to pot, na katero rine sodobni človek? Nasprotno sem prepričan, da ima kranjsko Podeželje v Milerjevem pogledu na aktualno sceno medosebnih odnosov in z odlično igro kranjske trojice, dobro prihodnost.