Vodka za pogum

"We are now in "vukojebina" in Uman," sem v SMS sporočilu napisal našemu prijatelju Michaelu, ki je za nas urejal stanovanje v Kijevu.

To o »vukojebini«, kar je zelo praktičen izraz za: biti v totalni riti, v luknji na koncu sveta …, sem kasneje razložil tudi našemu prijatelju Michaelu, ki je po rodu Ukrajinec. In tudi to, da besedna zveza v dobesednem prevodu pomeni, da je to prostor, kjer volkovi seksajo (place where the wolves fuck), torej nekje daleč od oči. Tak občutek smo namreč dobili, ko smo sedeli tam v tistem kvazi hotelu ob cesti, ki vodi v mesto Uman.

Medtem ko sva z Aljažem barantala za sobo, se je ob spačkih ustavila ekipa mladcev v stari škodi, ki so prišli čez Karpate in so jamrali, da so jih cariniki že na meji obrili za 20 evrov. Predvsem pa so se čudili, če spačka zdržita tako pot … In so šli.

Spravili smo se v sobo s štirimi posteljami iz časa hladne vojne (če ne 2. svetovne), se čudili nad potrganimi rjuhami, v katere si niti rok po šravfanju spačka ne bi obrisal, skoraj padli naokoli v sosednjem veceju in se hitro pobrali dol na večerjo (kok'r večerjo). To je bil šele štos. Sistem je tak, da moraš za naročit (ne pozabimo, da je bila na tv neka žajfasta nadaljevanka) plačat in potem na terasi na lesenih klopeh čakaš, da ti kdo kaj prinese. Med čakanjem so z lesenega stropa na našo mizo, in sem in tja tudi na glavo veselo padali nekakšni ščurki. Na srečo so vsi popadali dol, še preden smo na mizo dobili hrano. Darja je naročila nekakšne kurje perutničke, Aljaž nekaj z žara, midva z Ingrid pa nekakšen zrezek, pred katerim je bila beseda francoski. Najbolj preverjeno naročilo je bilo tisto od Zale Julije: kartoški (pomfrit). Zraven smo spili neko »isabelo«, neko čudno ukrajinsko šmarnico, ki je bila topla in za en k… Pred spanjem smo jaz, Aljaž in Darja spili še en kvartin vodke. Namesto pranja zob, za razkužilo in pogum … Ko smo utrujeni polegli po posteljah, smo se še nekaj časa smejali in pokali vice na dano temo … Kaj pa češ, tako nam je bilo nekoliko lažje.