Res črno leto!

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 11. september 2010 / 06:00

V teh dneh so oči našega spomina uprte na zahod. Ko je 8. septembra 1943 kapitulirala Italija, naši ljudje tega še niso vedeli, razvedelo se je naslednjega dne in to je bila za primorske in vse druge Slovence ena od novic stoletja. Kdor se je pridružil NOB pred »devetim devetim«, je imel priznano dvojno štetje, po tem dnevu je prišlo na Primorskem do množične vstaje. Prihodnji teden bo 15. september, dan, ob katerem se zadnja leta spominjamo še enega veselega dogodka – vrnitve Primorske k matični domovini po 2. sv. vojni. Letos pa se moramo, žal, tudi treh grenkih 90-letnic: požiga Narodnega doma v Trstu, koroškega plebiscita in rapalske pogodbe. Še so med nami posamezniki, ki se teh tragičnih dogodkov spominjajo v živo. Ni jih veliko, a so. Sicer pa je veliko tudi neživih, materialnih prič. Poglejmo samo na zahodno mejo Gorenjske, se pravi na razvodnico med Posavjem in Posočjem, po kateri je v letih med obema svetovnima vojnama potekala tudi rapalska meja. Velikega mejnika, ki je stal vrh Triglava, le nekaj korakov zahodno od Aljaževega stolpa, sicer ni več, o njem priča fotografija. Zato pa jih je še veliko vzdolž vse meje, poleg mejnikov še cela vrsta italijanskih vojašnic, kavern, bunkerjev, cest …

Leto 1920 je bilo za Slovence res črno. Vojska Kraljevine Italije je že novembra 1918 zasedla vso Primorsko in še dobršen del Notranjske, a mednarodno to ni bilo priznano in ljudje so še imeli upanje, da se v pogajanjih dogovorijo drugače. Na Koroškem pa so se začele priprave na plebiscit. Potem je šlo vse smo še navzdol. Že poleti, nesrečnega 13. julija, so fašisti požgali slovenski Narodni dom v Trstu, Fabianijevo palačo, ki je bila narodu v ponos in samozavest. Jeseni, 10. oktobra, smo izgubili plebiscit; v Coni A, kjer je bila večina prebivalstva slovensko govoreča, je prav ta večina glasovala za Avstrijo. In za konec: 12. novembra sta Italija in Kraljevina SHS v Rapallu podpisali pogodbo, v kateri se je nova jugoslovanska država odrekla tistemu, kar so medvojne zaveznice Srbije v tajnem londonskem sporazumu že leta 1915 obljubile Italiji. Trst in Gorica, vsa slovenska Primorska, Istra, Reka, Zadar in več jadranskih otokov so postali mednarodno priznana italijanska posest ... Res črno leto!

Mogoče kdo poreče: pa kaj bi se zdaj spominjali teh sicer res nesrečnih, a davnih in že precej pozabljenih dogodkov. Večino tistega, kar je po 1918 vzela Italija, smo po 1945 spet dobili mi. In zdaj vendar živimo v Evropski uniji, v kateri sta Italija in Avstrija naši sosedi in prijateljici, meje, ki se ne smejo več spreminjati, pa naj bi bile samo še na papirju. Kar je bilo, je bilo, živimo za prihodnost. Načelno je res tako, dejansko pa ne. Število Slovencev, ki živijo v Italiji in Avstriji se še vedno zmanjšuje. Pa ne zato, ker bi fizično izumirali, temveč zato, ker počasi postajajo Italijani in Avstrijci, zlasti slednji. Sedemindevetdesetletni pisatelj Boris Pahor, ki je kot sedemletni deček v živo gledal goreči Narodni dom, je duhovito pripomnil, da so naši rojaki onstran italijanske meje »Slovenci v Italiji«, onstran avstrijske pa »Avstrijci, ki govorijo slovensko«. Ob navedenih obletnicah se moramo vprašati, ali mi, v matici, in naša država naredimo dovolj, da bi pomagali našim rojakom onstran meja prav v tem temeljnem slovenskem prizadevanju – v ohranitvi jezika in kulture. Že dolgo ne gre več za hotenje, da bi jih priključili matici, temveč za to, da bi tudi onstran meje ostali Slovenci.