Mladi Stalin

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 23. avgust 2010 / 06:00

»Ob pol enajsti uri soparnega dopoldneva v sredo, 13. junija 1907, je na vrvečem osrednjem trgu Tbilisija drzen, brkat konjeniški častnik v škornjih in jahalnih hlačah vihtel ogromno cirkasijsko sabljo, izvajal umetnije na konjskem hrbtu in se šalil z ljubkima, izbrano oblečenima gruzijskima dekletoma, ki sta vrteli kičasta sončnika – in hkrati čvrsto stiskali pištoli mavzerici, skriti v gubah njunih oblek …« In malo pozneje: »Roparji in dekleta so stopili naprej, izvlekli varovala in zalučali štiri bombe, ki so z oglušujočim treskom eksplodirale pod vpregama. Peklenska moč eksplozij je raztrgala vojake na kose, konji pa so popadali po tleh. Vsepovsod je curljala kri, po tlaku so se vlekli kosci drobovine. Roparji so izvlekli svoje mavzerje in browninge in pričeli streljati na kozake in policijo na trgu. Ti so se, popolnoma presenečeni, ranjeni zgrudili na tla ali pa bežali v zavetje. Eksplodiralo je še več kot deset bomb. Priče so menile, da so deževale z vseh strani, celo s hišnih streh; pozneje so govorili, da je prvo bombo zalučal Stalin in to s strehe dvorca kneza Sumbatova.«

To, kar ste prebrali, ni opis ropa na Divjem zahodu. Zgodil se je namreč na divjem vzhodu, zasnoval in vodil ga je 29-letni Stalin, drzni »konjeniški častnik« pa je bil njegov 25-letni prijatelj Kamo (poleti 1922 ga je povozil tovornjak, morda po Stalinovem nalogu). S pajdaši sta oropala poštno kočijo, ki je v zakavkaško izpostavo ruske Državne banke pripeljala veliko pošiljko gotovine, ocenjeno na vsaj četrt milijona rubljev (po drugi oceni 341 tisoč), kar bi zneslo več kot dva milijona evrov v našem denarju. Ropala nista zase, temveč za svojega šefa Lenina oziroma za boljševiško stranko. Ukradeni denar so čez finsko mejo pretihotapili na Zahod, z vnovčevanjem so imeli precej težav, ker je bil del bankovcev označen. To ni bil edini, bil je le najbolj spektakularni Stalinov rop za potrebe revolucije, v katero je veroval in zanjo deloval vse življenje.

»Odraščal je v klansko razdvojenem Zakavkazju; vso zgodnjo odraslo dobo je preživel v konspirativnem podzemlju, tem svojstvenem okolju, kjer so bili nasilje, fanatizem in lojalnost poglavitne prednosti; razcvetel se je v džungli nenehnega boja, drame in napetosti; do oblasti se je prikopal zaradi svojih lastnosti, ki so skrajno redko združene v eni osebi – namreč nasilnosti in svojevrstnega intelektualizma. Bil je mojster, kar zadeva terorizem in teroristični kriminal, pa tudi predan marksist. Pred vsem drugim pa je verjel vase in v svoje nepopustljivo vodstveno poslanstvo, ki naj bi bilo edini način, s katerim je moč tolikšno deželo izvleči iz tolikšne krize in nekaj, kar je zgolj idejni ideal, spremeniti v realno utopijo.« Tako razmišlja avtor knjige Mladi Stalin, britanski zgodovinar judovskega rodu Simon Sebag Montefiore (roj. 1965), prijatelj princa Charlesa in premiera Davida Camerona, in sklene z vprašanjem: »Bi neomejeno vlado, vodeno kot gigantska konspiracija prelivanja krvi in klanovstva, sploh mogel uspešneje voditi kdo drug?«

Stalina so nam do njegove smrti (dokler so se ga hudičevo bali) slikali kot rdečega boga, v zadnjih letih pa kot množičnega zločinca, ki naj bi zakrivil smrt več kot 20 milijonov državljanov Sovjetske zveze. Eno in drugo je skrajni pogled, knjiga o njegovi mladosti pa nam prikaže izjemno nadarjenega mladeniča, ki ni v svojih sposobnostih – bil je tudi nadarjen pesnik, neutrudni bralec knjig in velik ženskar – prav nič zaostajal za Leninom in Trockim, ki ju v primerjavi z njim še danes poveličujejo. Vsi trije so bili fanatični ideološki avanturisti, ki so se v trenutku njegove slabosti polastili največjega imperija v tedanjem svetu. Montefiore Stalina ne poveličuje, v biografiji, spisani na temelju številnih novih, prej nedostopnih virov nam pomaga na novo razumeti njegovo življenje in delo. Izjemno branje, zlasti za bivše komuniste po srcu, priporočam!

Jutro

Razcvete se popek, vrtničin popek,

k vijolici skloni se, nagne nad njo.

Zbudi se še lilija, rosna, duhteča,

v sapi pomladni zdaj sklanja glavo.

Visoko v oblakih, na nebu škrjanec

je himno prelestno odžvižgal, odpel.

Slavček preljubi pa spodaj v logu

z nežnim ščebetom je zagostolel.

»Razcvetaj se, bujna dežela iberska,

raduj se, kolikor duša ti da.

Ti pa, o Gruzijec, slavo ponesi

očetne dežele še onkraj morja.

Soselo (= J. V. Stalin)