Solkanski most, Goriška Brda (4)
Po mirnem sprehodu sva se z avtom vrnila v dolino do Solkana. Pustila sva ga pri športnem igrišču nad Sočo in šla peš do znamenitega Solkanskega mostu, ki je znan po tem, da ima največji kamniti lok na svetu. Po njem poteka železniška proga Jesenice–Nova Gorica, dograjena leta 1906.
V sredinem jutru sva si kot običajno privoščila pošten zajtrk. Po njem naju je pot vodila v Goriška Brda. Prvi postanek sva naredila na urejenem parkirišču pri Vrhovlju pri Kojskem, od koder vodi lepa pešpot na vrh Korada (812 m), najvišji del Brd. Lepe počasne hoje je bilo le za pol ure. Planinska koča je bila sicer zaprta, a naju to ni motilo. Malo naprej naju je pričakal čudovit travnik z gorskimi rožami in s kamnitim znamenjem, kjer je spravljena štampiljka. Od tod je tudi krasen pogled na Brda. Kmalu sva se vrnila do avta, ker naju je čakala še dolga pot naprej. Pot naju je vodila do vasi Golo Brdo in Neblo ob italijanski meji. Nato sva se ustavila v Dobrovem in si na hitro ogledala grad Dobrovo z okolico. Naslednji postanek je bil v vasi Medana, saj naju je želodec opomnil na lakoto. V kmečkem turizmu Belica sva si privoščila njihovo specialiteto frtaljo in ovčji sir z olivnim oljem. Zraven se je prileglo njihovo dobro rdeče vino. S terase se nama je odpiral čudovit pogled na okoliške vinograde. V Medani se je rodil slovenski pesnik Alojz Gradnik. Okrepčana sva pot nadaljevala mimo vasi Šmartno in se ustavila v Gonjačah, kjer je dobro znan razgledni stolp, postavljen leta 1961 v spomin na 315 žrtev iz druge svetovne vojne na desnem bregu Soče. Visok je 23 metrov in ima 144 stopnic. Imela sva srečo, saj sva z vrha stolpa v daljavi videla tudi morje. Odpravila sva se naprej in s ceste proti Vrhovlju zavila na označeno cesto, ki pelje na Sabotin. Gre za 609 m visok vrh na meji med Slovenijo in Italijo. Pot nanj je označena kot pot miru. Za tiste s planinsko opremo je primerna pot po severni strani, ki traja dve uri in je delno kar zahtevna. Lažji in hitrejši je dostop po južni strani, ki traja poldrugo uro. Midva sva izbrala tretjo možnost in se z avtom pripeljala malo pod vrh do stare karavle, ki danes služi kot gostišče. Ta dan je bilo žal zaprto. Nato naju je markirana pešpot vodila po zelo zanimivi poti skozi rove, mimo kavern in bodečih žic. Vse to so ostanki iz prve svetovne vojne, ki je bila tam najhujša. Na vrhu so ostanki cerkve sv. Valentina. Zelo lep razgled se nam odpre na Julijce, Sočo, Goriško kotlino, Kras in ob dobri vidljivosti celo morje. Z leve strani pa se lepo vidi cerkev na Sveti gori. Zadovoljna zaradi lepo preživetega dne sva se vrnila v Avče in že naredila načrt za naslednji dan.