Dopustni odklop

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 2. avgust 2010 / 06:00

Ta kolumna je že peta po vrsti (in obljubim, da tudi zadnja) na temo dopusta. V prvi smo se vprašali, kateri način dopusta bi bil najbolj gorenjski. Mogoče ta, da tudi med dopustom kaj naredimo, vendar po lastni odločitvi, ne na ukaz, in nekaj takega, za kar med letom sicer zlepa ni časa: denimo, da se lotimo nove škarpe ali pa uredimo svoj hišni arhiv; tak dopust je poceni in koristen. V drugem zapisu smo si ogledali možnost, da preživimo dopust na Gorenjskem, vendar ne na tistih »naj« gorenjskih lokacijah, temveč tako, da se podamo na pot spoznavanja nekaterih od kar 472 uradno priznanih gorenjskih naselij. Tretji predlog je bil dopust na domoznanski način: da se lotiš spoznavanja neznanih razsežnosti domačega kraja in njegove bližnje okolice; največkrat je prav presenetljivo, kaj vse okolice naših domov še skrivajo. Četrti predlog je bil na meji perverznosti: da se podamo na kraje, ki se jih sicer izogibamo – na ogled divjih odlagališč in prikritih grobišč …

Peti in zadnji zapis v tej seriji naj opozori na možnost, da med dopustom povsem spremeniš svoj siceršnji način življenja, da se v tem času »odklopiš«. Je kaj takega sploh dopustno? Je, varianti pa sta vsaj dve. Prva je, da to storiš sam, se nekam umakneš in se ne pustiš motiti. Druga nastopi, ko gre na dopust politika in se razmere v družbi kar naenkrat umirijo … No, priznam, da to v dejanskosti ni tako enostavno. Kar se politike tiče, govorim iz izkušnje minulih let, ko je bilo v glavnem res tako. Zlasti avgusta, ko je tudi politična kasta na dopustu. Takrat se pokaže, kdo je največji »kažiner« v tej družbi, ki za »kažin« poskrbi tudi, če ga ni (treba); ko politikov ni na sceni, se ta sama od sebe pomiri. Možnost osebnega odklopa pa je pomanjkljiva zato, ker je vsak pač nima. Ne dobi dopusta, kadar bi ga hotel, čeprav mu je načeloma zagotovljen z ustavo; če si ga vzameš brez soglasja ali na silo, znajo biti posledice. Večina to možnost kljub vsemu ima in v minulih tednih sem jo imel tudi sam. Z družino in prijatelji smo se odklopili na enem od dalmatinskih otokov, na način male robinzonske kolonije. Prijatelj, ki brez novic ne more, je občasno poslušal radio in kupil kak časopis, a je bil tako prijazen, da me ni seznanjal s tistim, kar je slišal in prebral. Sam nisem časopisov in televizije niti pogledal, radia niti v avtu ne prižigal, prenosnik sem pustil doma, po mobiju sem sprejel le tri klice in oddal dva, pa še te le zato, ker sem se tako odločil sam, lahko se tudi ne bi. Odklop je bil tako rekoč popoln. Da smo dobili novo ministrico za gospodarstvo in novega direktorja Sove, sem izvedel šele doma, kjer me je čakalo tudi neljubo presenečenje: na telefonski napeljavi se je zgodila neznana okvara in mi onemogočila vklop na svetovni splet in pregled elektronske pošte. In tako sem, ko nisem mogel do e-povezav, sprevidel, kako sem od njih sicer odvisen, če že ne zasvojen z njimi …

Bojim se, da tudi mir na politični sceni ne bo prav dolg. Jeseni bodo lokalne volitve, a teh smo se že navadili in nas ne ganejo več kot toliko. Negotovo je predvsem tisto, kar se lahko zgodi zaradi nezadovoljstva ljudi, ki mu botrujejo vse slabše gospodarske in socialne razmere. Študentje, ki jim ni nič hudega, so spomladi razbili fasado parlamenta, tisti, ki jim je dejansko hudo, znajo biti hujši. Kakor koli že: dokler se objektivne razmere in politično sprovocirani zapleti znova ne zaostrijo, užijmo še nekaj od poletnega miru, ne bo nam žal. Odklopiti se je dopustno, zakaj se ne bi.