Prvi koraki v samostojno življenje (3)

»Če po pravici povem, sem bila šokirana, sploh si ne bi mislila, da je moja mama lahko tako malenkostna. Tam so bile zapisane tudi take reči, kot naš obisk v živalskem vrtu, plačilo nekega paketa s kozmetiko, ki sem ga dobila še na stari naslov. Bila sem jezna in užaljena in sem ji vrgla v obraz, da me sovraži, da jo je brat našuntal proti meni, da mi je po krivici obrnila hrbet in te reči. Domov grede sem poklicala najboljšo prijateljico, če mi lahko priskoči na pomoč, a se je izgovorila, da ne more, ker je ravnokar plačala dopust itd. itd. Najraje bi se zjokala od besa. Čez pet dni so mi potem še na banki zablokirali račun…«

Vanja in Peter tega, da denarja preprosto ni, sploh nista mogla dojeti. Do sedaj se jima ni še nikoli zgodilo, da ne bi bilo kje vzeti, če sta ga potrebovala za malenkosti, kot na primer za pivo, sladoled, novo šminko. Če ni bilo drugega, so bili pri roki starši.

»Sram me je priznati, toda nekaj dni smo živeli tako, da se je Peter usedel na kolo in se zvečer odpeljal do bližnjih njiv, kjer je nakopal krompirja in nabral bučke, korenje, blitvo, solato. Ob večerji smo pili vodo, kar je bilo skregano z vsako logiko, zlasti pri Petru, ki je bil lahko suh kot poper, a za pivo je bilo zmeraj dovolj drobiža. Ko sem prvič poklicala na Rdeči križ, če lahko pridem po paket s hrano, me je bilo tako sram, da bi se najraje vdrla v tla. Vendar ni šlo drugače. Peter mi je predlagal, da bi med potjo stopila še na Center za socialno delo po denarno pomoč, a sem se uprla. Vendar je toliko časa sitnaril, da sem res šla. Ko so me je vprašali, koliko zasluživa, sem jim po pravici povedala (1690 evrov).

Žensko, ki me je sprejela, je skoraj kap. »A pa si vi predstavljate, koliko zaslužijo drugi?!« je dejala zgroženo. Ampak mene je za druge bolj malo brigalo. Povedala sem ji, da imava kredit, pa da že nekaj mesecev zamujava s plačili drugih obveznosti, vendar me ni hotela niti poslušati. Kako me je bilo sram! Ko sem prišla domov, je Peter gledal televizijo, ob mojih besedah pa je čisto ponorel. Hotel je iti nazaj in ženski povedati, kar ji gre. Tega mu nisem dovolila, zato sva se grdo sporekla. Zabrusil mi je, da sem jaz kriva, kaj sem sploh popustila staršem, da so me vrgli na cesto, in take bedarije. Jaz pa sem mu očitala njegove najboljše prijatelje, ki so vsi po vrsti izginili, ko bi jih potrebovala. Te besede so sodu izbile dno, saj se je tudi sam žrl, ker so ga vsi pustili na cedilu. Zamahnil je z roko in udarec je z vso močjo priletel ravno čez nos in usta. Ulila se mi je kri in zob, ki se je odlomil, ni toliko bolel, kot je zabolela misel o tem, kaj sva sploh počela. Zaklenila sem se v spalnico in ne vem, če sem že kdaj tako jokala kot ravno tiste trenutke. Sama sebi sem se smilila, saj se mi je zdelo, da se mi dela velika krivica. Starši so me pustili na cedilu, brez denarja sva bila, pa še Peter me je udaril. Bi se sploh lahko zgodilo še kaj hujšega?!«

Pa se je - in to že v nekaj dneh. Čeprav sta imela tihi teden, jo je Peter nekega jutra presenetil, saj se je že po dobri uri vrnil nazaj domov. Nič hudega sluteč, ga vseeno vprašala, ali je bolan ali kaj. Petru je šlo na jok, ko jije odgovoril, da se je znašel med tistimi petdesetimi, ki so jih postavili na cesto. Pozabila sta na prepire in nesoglasja, objela sta se, kot bi bilo to edino, kar je jima še ostalo.

»Ne na tako ne na drugačno krizo sploh nisva bila pripravljena. Najino življenje je zmeraj potekalo brez večjih stresov, starši so priskočili na pomoč, če je kje zaškripalo, potem pa so naju, kar na lepem, najprej oni porinili v vodo, na koncu pa so naju vsi pustili na cedilu. Veste, pot do spoznanja, da imava le drug drugega, ni bila preprosta. Če sem iskrena, v tistem trenutku na to, da morava v prvi vrsti poskrbeti za otroka, nisem niti pomislila,« je odkrito priznala Vanja.

Vso noč sta ležala objeta in se pogovarjala o tem, kaj naj naredita. Še nikoli nista bila tako sama in prepuščena drug drugemu kot ravno tisti trenutek. Niti pomisliti nista smela, da bi jima usoda zadala še en udarec in da bi tudi Vanja pristala na cesti. Dogovorila sta se, da bo šel Peter naslednji dan od gostilne do gostilne, ki jih ni bilo malo in prosil, če lahko pomaga v strežbi. Če pa to ne bo šlo, pa se bo udinjal za zidarja pri kakšnem graditelju, saj so stanovanjske hiše v okolici rasle kot gobe po dežju. Imel je srečo, saj je naletel na lastnico bifeja, ki je iskala pomoč zaradi odhoda natakarice na podaljšano porodniško. Plača, ki mu jo je obljubila, je bila pol manjša od tiste, ki jo je dobival prej, a bilo je vseeno bolje kot nič. Vanjini starši pa so pristali, da bodo materialno skrbeli za vnuka, pa nič drugega.

»Zdi se mi, da sem jim bila prvič v življenju od srca hvaležna za pomoč,« je s solzami v očeh dejala moja sogovornica. (Konec prihodnjič)