Ko mladost sreča starost

Raziskave kažejo, da anoreksija nervoza, to je zavestno odpovedovanje hrani, ki je bolezen najstnic in mladih žensk, vedno bolj postaja tudi bolezen tretjega življenjskega obdobja. Tudi o tem beremo v zloženki Duševno zdravje v starosti, ki jo je izdala Visoka šola za zdravstveno nego Jesenice.

Visoka šola za zdravstveno nego Jesenice sodeluje v projektu »Medgeneracijsko sodelovanje v promociji zdravja«, ki ga podpira tudi ministrstvo za zdravje. Rezultat aktivnosti študentov pod mentorstvom visokošolskih učiteljev je izid zloženk Zdrava prehrana, Preprečevanje padcev in poškodb pri starejših, Gibanje vam polepša dan, če si vzamete čas zanj in Duševno zdravje v starosti. Vse štiri zloženke so namenjene starostnikom, da pa so to najbolj aktualne vsebine za spodbujanje krepitve zdravja, so ugotovili na podlagi raziskave, ki so jo študentje opravili med starostniki na Gorenjskem. »Gre za temeljne vsebine promocije zdravja, ki predstavljajo najpomembnejše dejavnike ohranjanja in zagotavljanja zdravja ter s tem kakovosti življenja. Vsebine smo aplicirali na posameznika po 65. letu starosti,« je povedala koordinatorka projekta dr. Joca Zurc, pogovoru na to temo pa se je pridružila tudi vodja projekta, dekanica Visoke šole za zdravstveno nego Jesenice dr. Brigita Skela Savič.

Zakaj je gibanje tako zelo pomembno za starejšega človeka?

Dr. Joca Zurc: »Redna gibalna aktivnost je za človekov razvoj in ohranjanje zdravja enako pomembna, kot so hrana, voda in bivanjsko okolje. Današnji način življenja se v vseh starostnih obdobjih odmika od možnosti in potrebe po gibanju. Potreben je dodaten tako intelektualni kot fizični napor, da se otrok, mladostnik, odrasel ali starostnik vključi v gibalne aktivnosti, ki so nujne za vzpostavitev in ohranitev njegovega telesnega in duševnega zdravja. Kineziološka in medicinska znanost sta do danes nesporno dokazali, da je redna gibalna aktivnost nujna za ohranitev ustreznega delovanja srčno-žilnega sistema in lokomotornega aparata. Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da je gibalna neaktivnost ob kajenju in neustrezni prehrani danes eden izmed glavnih dejavnikov tveganja, ki povzročajo vrh umrljivosti.

Da bi gibalna aktivnost lahko imela vpliv na človekov organizem, so pomembne štiri njene osrednje značilnosti, to so pogostnost, intenzivnost, oblika in vsebina aktivnosti. Na tej osnovi oblikujemo gibalno aktivnost, glede na posameznikovo starost in njegove individualne gibalne/motorične sposobnosti, znanje ter splošno zdravstveno stanje. V starosti je gibanje enako pomembno z vidika ohranjanja zdravja in zagotavljanja kakovosti življenja kot v vsakem drugem življenjskem obdobju. Vendar pa je tukaj treba opozoriti na zmanjšano aktivnost starostnikov v primerjavi z drugimi skupinami, zato je v tej starostni skupini še posebej pomembna promocija gibalne aktivnosti. Zavedati se je namreč treba, kot smo opozorili tudi v naši zloženki Gibanje vam polepša dan, če si vzamete čas zanj, da starost nikakor ne predstavlja ovir za gibanje. Vsaka oseba se je sposobna gibati za svoje potrebe, tudi če je na vozičku ali če dan preživi pretežno v postelji.«

Kakšno vrsto gibanja, rekreacije svetujete starejšemu človeku, da ne prihaja do poškodb in padcev?

Dr. Joca Zurc: »V naši družbi še vedno velja, da je za starostnika bolje, da je manj gibalno aktiven, bolj previden, da se ne poškoduje. Gibanje ne predstavlja dejavnika tveganja, temveč nasprotno, preventivo pred poškodbami skeleta in mišic pri vsakdanjih opravilih. Za učinek gibalne aktivnosti na telo je potrebna redna aktivnost, torej aktivnost, ki se odvija vsaj trikrat na teden po najmanj trideset minut. Svetovna zdravstvena organizacija celo priporoča vsakodnevno gibalno udejstvovanje. Pomembna je tudi vsebina aktivnosti, ki naj v tretjem starostnem obdobju vključujejo tako vadbo za srčno-žilni sistem, to je vadbo, pri kateri se nekoliko zadihamo in spotimo, vaje za razgibavanje hrbtenice, vaje za moč in vaje za ohranjanje ravnotežja. Glede intenzivnosti je pomembno, da vadba ni preintenzivna, ta lahko vodi v poškodbe in poslabšanje zdravstvenega stanja, premalo intenzivna vadba pa nima zadostnega učinka na posameznikovo telo. Da bi izbrali zase najbolj ugodno, se priporoča organizirana vadba, ki poteka pod strokovnim vodstvom. Taka vadba omogoča pravilno izvajanje gibov, ustrezno intenzivnost, druženje z vrstniki, socializacijo in rednost (urnik). Da ne pride do poškodb, je ob poudarjeni prilagoditvi vadbe za posameznika pomembna tudi struktura vadbene enote; vsako gibanje se mora začeti z ogrevanjem in zaključiti z raztezanjem in sproščanjem. Pomembno je tudi, da se starostnik pred pričetkom gibalnega udejstvovanja posvetuje z zdravstvenim osebjem in da pogostnost ter intenzivnost svojega gibanja zvišuje postopno. Starostnik naj ne prehiteva naravnega poteka razvoja, ker samo postopna kontinuirana aktivnost vodi k boljšemu telesnemu ter duševnemu počutju.«

Kateri so sicer najpogostejši vzroki za poškodbe in padce? Verjetno so pasti že v lastnem domu.

Dr. Brigita Skela Savič: »Tako je, s starostjo se povečuje tudi tveganje za poškodbe. Vzrokov je več. Poleg kroničnih bolezni, kot so diabetes, povišan krvni pritisk, kardiovaskularne bolezni, respiratorne bolezni, rak, duševne bolezni, se pri starostnikih lahko pojavijo še prizadeta mobilnost, spremembe v funkcionalnem statusu, ki se kažejo kot zmanjšana mišična moč, motorična negotovost, zmanjšana sposobnost zaznavanja nevarnosti v okolju (slabšanje vida, sluha …), kar vse skupaj povečuje tveganje za poškodbe in padce. Preprečevanje teh temelji na vzpostavitvi aktivnega staranja, s čimer mislim na redno gibalno aktivnost, ustrezno prehrano (vitamin D, kalcij), vzpostavitev zavedanja, da ko ostarimo, moramo postati bolj pozorni na urejenost svojega bivalnega okolja (previdno vstajanje iz postelje, izogibamo se vzpenjanju po lestvi ali stolu, poskrbimo za udobno obutev, preprečujemo možnost zdrsa po mokrih tleh ) in širšega družbenega okolja (urejenost avtobusnih postaj in drugih javnih ustanov). V zgibanki predstavljamo vse te ukrepe mnogo širše.«

Kakšen naj bi bil ritem prehranjevanja starejšega človeka? Kako se znebiti trdovratnih razvad, kot sta prekomerno uživanje slaščic in dosoljevanje?

Dr. Brigita Skela Savič: »Strokovnjaki za prehrano svetujejo štiri obroke na dan, kjer je zajtrk energijsko močnejši, vsebuje mlečni napitek, črn kruh in izbrani dodatek, kot so sir, pusta šunka, marmelada, manjše količine masla ... Sledi dopoldanska malica, priporočajo se sadje, kruh, jogurt ali kislo mleko. Za kosilo juha, lahko meso, zelenjava priloga, škrobna priloga in nemastno pecivo. Večerja je lahek obrok, kot so enolončnica, kuhano meso, solata. Pomembno je, da starostnik uživa čim več sadja in zelenjave ter škrobnih živil (žito, kaša, kruh, testenine, riž, krompir). Zmerno se priporoča uživanje živil živalskega izvora, na primer mleko in mlečne izdelke, meso, ribe, jajca, stročnice in lupinasto sadje. Izogibamo se živilom, ki so bogata z maščobami in sladkorjem. Pomembno je zadostno uživanje tekočin, in sicer v tretjem življenjskem obdobju od 1,5 do 2 litra na dan (6 do 8 kozarcev na dan). 

Na prekomerno uživanje slaščic in soli lahko vplivamo z ozaveščanjem o nevarnostih, ki jih prinašajo za zdravje starostnika. Upamo, da naše zloženke prispevajo k temu. Zlasti pri slaščicah so na voljo izdelki z manj sladkorja in maščobe, vendar tudi tukaj velja pravilo zmernosti.«

Jesen je čas, ko se narava umiri. Približno tako naj bi bilo v jeseni življenja, a žal vedno ne gre po načrtih. Tudi starostnike spremljajo duševne motnje. Katere so najpogostejše? Kako naj se z njimi uspešno spopadejo in kdaj naj poiščejo strokovno pomoč?

Dr. Joca Zurc: »Vedno pogosteje je zaslediti poudarke, da je duševno zdravje enakovredno področju telesnega zdravja. Pa vendarle duševno zdravje in duševne bolnike današnjega časa še vedno spremljajo jasno vidni stereotipi, zmanjševanje pomembnosti bolezni in njeno prikrivanje pred javnostjo. Vse prevečkrat zdravljenje osredotoča svoj fokus proučevanja samo na telesni vidik zdravja, zanemarja pa druge tri vidike, ki sodijo na polje duševnega zdravja. Po teoriji celostnega razvoja se namreč vsak posameznik skozi celotno življenje razvija hkrati na petih področjih razvoja, in sicer telesnega, gibalnega/motoričnega, kognitivnega, socialnega in čustvenega. Vsa področja razvoja so enakovredna in so med seboj tesno povezana, razvoj na enem vpliva na razvoj na drugem in zaostanek na enem vodi v zaostanek na drugem.

V zloženki Duševno zdravje v starosti smo predstavili štiri najpogostejše duševne motnje v starosti, to so depresija, demenca, motnje prehranjevanja in generalizirana anksiozna motnja. Gre za motnje, ki se pogosteje pojavljajo v starosti v primerjavi z drugimi življenjskimi obdobji. Da bi se starostnik izognil duševnim motnjam, se priporoča druženje, stiki, ustrezni medčloveški odnosi, optimističen pogled na življenje, intelektualna aktivnost, izogibanje alkoholu in kajenju, ustrezna prehrana in redno gibanje. Zavedati se je treba, da je marsikatero duševno motnjo, če jo odkrijemo pravočasno, možno pozdraviti ali vsaj omiliti njene simptome.

Posebej je treba izpostaviti motnje prehranjevanja, ki se lahko razvijejo zaradi fizioloških sprememb telesa in omejitev, kot so slabše zobovje, učinki jemanja zdravil, slabša absorpcija hrane, kronične ali akutne bolezni, odsotnost občutka lakote/sitosti, zmanjšan občutek za žejo, starostni upad intenzivnosti vonjanja in okušanja ipd. Fiziološkim spremembam staranja telesa se ni mogoče izogniti, pomembno pa je, da se jih zavedemo in jih poskušamo premostiti. Bolj prikriti so psihični vzroki motenj prehranjevanja. Raziskave v zahodnemu delu sveta namreč ugotavljajo, da anoreksija nervoza (zavestno odpovedovanje hrani, ki je lahko smrtno), ki je bolezen najstnic in mladih žensk, vedno bolj postaja tudi bolezen tretjega življenjskega obdobja. Mlajšim starostnikom med motnjami prehranjevanja ni tuje niti prenajedanje.«

Staranje

Dr. Brigita Skela Savič: »Staranje ni enoznačen proces in starostniki niso enoznačna skupina. Soočanje posameznika s starostjo in prilagajanje na starost je zelo variabilno. Uspešno staranje se povezuje z dobrim počutjem in sposobnostjo prilagajanja na spremembe, ki jih starost prinaša. Zgodovinsko gledano, se uspešno staranje povezuje z zdravjem in dolgim življenjem, socialni psihologi pa zagovarjajo, da je uspešno staranje definirano z delavnostjo oziroma aktivnostjo posameznika, sposobnostjo samoopazovanja, zdravjem in socialno vključenostjo.«

Starostnike glede na njihove potrebe razvrščamo v tri skupine

»Vstopna skupina so tisti, ki so se ravnokar upokojili, so aktivni in neodvisni. Cilj pri tej skupini je ohraniti zdravje, promovirati zdravje in aktivno življenje. To je obdobje med 55. in 65. letom življenja človeka, vendar se spodnja meja vedno bolj premika navzgor. Tranzicijska skupina so tisti, ki so v vmesni fazi med zdravjem, aktivnim življenjem in pojavom šibkosti na nekaterih življenjskih aktivnostih. Cilj je pravočasno zaznavanje nastalih problemov in zagotavljanje pravočasnih in ustreznih ukrepov, ki preprečujejo dolgotrajno odvisnost starostnika. To obdobje se začne pojavljati med sedmim in osmim desetletjem življenja človeka. Skupina šibkih pa so tisti, ki so srečujejo z resnejšimi zdravstvenimi problemi, kot so posledice kapi, demence in so potrebni negovalne in socialne pomoči ter podpore. Šibkost starostnika se pojavi v poznih letih staranja,« razloži dr. Brigita Skela Savič.