Mora v ulici Brestov

Besedilo: Samo Lesjak
Kategorija: Prosti čas / torek, 29. junij 2010 / 06:00

Hollywood se je očitno odločil, da znova posname vse ključne grozljivke sedemdesetih in osemdesetih, sistematično, od prve do zadnje - tokratna ´žrtev´ je Freddy Krueger.

V zadnjem času nas je preplavilo morje hollywoodskih filmskih adaptacij znanih grozljivk izpred dvajset oz. trideset let, katerih slavo skušajo zdaj znova unovčiti. Tako smo v novi preobleki lahko videli prgišče filmov, od Noči čarovnic in Petka trinajstega, pa do Zadnje hiše na levi itd., ki so narejeni za 'novo' generacijo, da ta ne bi imela občutka, da je nekaj zamudila.

Za obujanje spomina, trepet in užitek gledalcev v devetdesetih je poskrbel režiser Wes Craven, ki je genialno zaobjel vse dotedanje grozljivke v filmu Krik, ki nam je dobesedno recitiral pravila grozljivke kot žanra; pravil, ki se jih morajo držati junaki grozljivk, če hočejo preživeti. Transparentnost pravil v grozljivkah je očitna in nujna – grozljivka, ta eden izmed najbolj čistih in iskrenih filmskih žanrov, je tem boljša, čim bolj se drži lastnih žanrskih pravil. Bolj se zdi gledalcu predvidljiva, bolj srhljiva je. Tak je bil Krik in tak je bil tudi Cravenov film Nočna mora v Ulici brestov (1984), ki je sedaj, po sedmih nadaljevanjih, doživel predelavo.

Seveda ni nič narobe, če posnamejo predelavo kakšnega kultnega filma, tudi grozljivke, navsezadnje so adaptacije klasičnih grozljivk delali tudi v sedemdesetih in to odlično (Stvor, Nosferatu, Invazija tatov teles,...), vendar pa bi se morali tega lotevati režiserji s spoštovanjem do originala ter z občutkom za filmski jezik ter atmosfero žanra, ne pa filmski analfabeti, ki se jim očitno zdi, da je dovolj, če film posnamejo kot prekomerno temačno estetiziran videospot, presekan s stiliziranim nasiljem ter prelit s krvjo, ter temu nato rečejo grozljivka.

In nova Mora v Ulici brestov je točno to: kolaž MTV-jevskih stilemov nočnega programa, v katerem se mora mladina prebijati skozi množico specialnih efektov, da bi ubežala pošasti, pač Freddyju Kruegerju, maščevalcu brez obraza (očitno idealna vloga za igralca Jackie E. Haleya, prej Rorschach v Varuhih), ki ji ne pusti spati.

Je podpovprečnost večine tovrstnih adaptacij znak, da se je čas grozljivkam iztekel? Nikakor, poglejte si le novejše španske (Snemaj!, Sirotišnica) in francoske grozljivke (Znotraj, Martyrs). Da o japonskih in južnokorejskih filmih, ki znajo elemente horrorja elegantno vplesti povsod, niti ne govorimo.

Žanr grozljivk je torej še kako aktualen in vitalen. Le včasih bi bilo bolje, če bi v kina namesto predelav poslali originalne verzije filmov – za dobrobit tako 'stare' kot 'nove' generacije.

Ocena: 2/5

Filmske novice – na današnji dan

29. junija 1995 je umrla Lana Turner, rojena 1921 v Idahu, ameriška filmska igralka, zvezda v štiridesetih letih, ko je zaslovela kot platinasta 'femme fatale' v 'črni' kriminalki Poštar zvoni vedno dvakrat (1946). Razburkano zasebno življenje ji je preprečevalo, da bi se bolj posvetila karieri (osem zakonov, alkoholizem ...). Vrhunsko se je vrnila leta 1959 v klasični melodrami Douglasa Sirka Imitacija življenja, kar pa je bil tudi njen labodji spev.