Šepetalnica za veter (1)

Besedilo: Cvetka Bevc
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 28. junij 2010 / 06:00

Tisto leto je veter videl veliko smrti in njegovo rjovenje je bilo zaznamovano s kriki umirajočih na bojišču. Nekega dne se je pognal proti gorskemu grebenu, da bi se vsaj pod zasneženimi previsi spremenil v šepet. A sneg ni mogel sprejeti vetrovega bremena in beli plaz je zgrmel v dolino. Pod sabo je pokopal tristo ruskih vojnih ujetnikov. Le enega med njimi je do zadnjega zadrževala prijateljeva roka. Le eden izmed njih je za slovo zašepetal ime svojega dekleta. In le enemu je bila dodeljena naloga, da izpolni prijateljevo željo. Prav zato je moral desetletja kasneje Sergej Gorecki izkopati skrivnost svojega deda, ki Ruske kapelice pod Vršičem ni pomagal graditi le za Sinove Rusije. Za njega je bila to šepetalnica za veter.

Sonce je pripekalo in sneg se je lesketal, kot da nikoli ni bil drugega kot bleščeča svilnata odeja, ki je prekrila pokrajino s spokojem mirovanja. Sergej Gorecki je polagal noge na rahlo zabrisano gaz in se zvedavo oziral naokoli. Potisnil je roko v žep, da je pod prsti začutil pomečkani papir, ki ga je doma tolikokrat vzel v roke. Pa saj je skoraj tako, kot je zapisal Vasilij, je pomislil. Smreke, gore, z vrhovi prebodeno nebo in sneg, ki škriplje pod njegovimi nogami. Zdajci je zaslišal škrtanje, prehodil je gaz in se znova znašel na cesti. Za danes je bilo dovolj, se je odločil. Preveč je slišal o kapelici, da bi se ji lahko približal še ves pomečkan od dolge vožnje in utrujen od vsega, kar mu je rojilo po glavi. Zastrmel se je v svoje gole roke, si jih pomel in pihnil v njih vročo sapo. Nikoli ni nosil rokavic, še v Moskvi ne, ki je znala postreči z dosti hujšo zimo, kot je bila ta. A prav tu na drugem koncu sveta, se je zavedel, zakaj tega ne počne. Ded Vasilij ga je še kot otroka ozmerjal, ko je videl, da si hoče nadeti rokavice. "Nikoli, nikoli jih ne nosi," je kričal, da ga je hčerka Ana, Sergejeva mama, komaj ustavila, da se ni brezumno spravil nad otroka. Ne, razlog za tako prepoved ni ležal v pregajanju mehkužnosti. V dedovih zapiskih je nekoč odkril resnico, pozabil je nanjo, da se je zdaj lahko znova pojavila pred njim. Če ne bi imel na svoji desnici rokavice, bi mu z golimi prsti mogoče uspelo zadržati Maksimovo roko, je ded papirju potožil tisto, česar ni mogel povedati niti svoji ženi. Mogoče je prav zato on, Sergej Gorecki, hotel o vsem govoriti z Varjo. Obseden si od teh spominov, mu je ta nazadnje zabrusila, ko ji je nenehno ponavljal odlomke iz dedovega pisanja. Toda zagotovo je nekaj v tem, si je rekel, drugače me ne bi s tako močjo prevzela, drugače ne bi skozi njegovo neizrečeno poskušal poiskati odgovorov na svoja vprašanja. In končno - drugače se ne bi zdaj usedel v avto in se odpeljal do prve gostilne in povprašal gostilničarja, če je kdaj slišal za gospo Magdaleno Lužnik. Klik na srečo. Nekje pač mora začeti, hudiča. Pa čeprav v zakotni gostilni, kjer gosti dim zakriva poglede gostov, ki zvedavo ogledujejo bradatega štiridesetletnika s temno modrimi očmi. Njegova angleščina izdaja ruski naglas, še gostilničarju, Petru Rajniku, ki zmajuje z glavo, je to jasno. "Rus, kaj," reče in ga prijateljsko potreplja po rami, kot da bi mu hotel pokazati, da zgodovina ni pozabljena. In ni. "Bilo jih je v teh koncih kakih dvanajst tisoč, ki so nekoč gradili prelaz čez Vršič," nadaljuje, pa ne brez zadrege. "Bila je doba herojev. Rad bi dočakal čas, ko bo prišla doba ljudi," je Sergeju govoril ded Vasilij, gostilničar pa mu pripoveduje o tem, kot da še ni minil čas velikih vojska. Pa saj me ne zanima to, bi Sergej rad ustavil nadležno klepetavost, čeprav je v tem marsikaj koristnega vsaj za njegovo reportažo, ki jo namerava napisati za moskovsko revijo. Prijazen izgovor za brskanje po preteklosti, ki se z vsakim gostilničarjevim stavkom približuje kot povodenj, ki lahko odplavi tudi njega, ga zlovešče prešine.