Sodobni ples ima mnogo povedati

Nadaljujemo pogovor z Vito Osojnik, Kranjčanko, za katero je ples način izražanja sebe in odslikave sveta, kot ga vidi vsak posameznik.

Vita je koreografinja in vidna predstavnica modernega plesa v Sloveniji, ki ni poznana le v Kranju, kjer vodi že dobro uveljavljeno plesno skupino Mana, ampak je tudi diplomantka priznane avstrijske akademije Salzburg Experimental Academy of Dance.

Kako in zakaj se je pravzaprav sploh začel razvijati sodobni ples?

Vita: »Začel se je iz revolta, upora proti rigoroznosti klasicizma v 20. stoletju. Klasični balet je bil vedno namenjen družbeni eliti – ne le zaradi finančnih zmožnosti, ampak tudi svojega jezika – balet ima skrbno zapisano gestikulacijo, ki je nizki sloji niso razumeli in znali interpretirati, zato je zanje ples deloval izumetničeno. Sodobni gib je vse to porušil. Začeli so se spraševati, zakaj morajo nositi kostume, korzete in plesne čevlje. Tako je prvič nekdo na oder stopil bos, začeli so rušiti vse, kar je bilo prej »obveznega«. Zato je sprva deloval eksperimentalno, večina teh predstav je bila videti nenavadno, čudno, za vsem pa je stala ideja o osvoboditvi telesa. Pri meni je tako, da imam rada tudi balet, v določenem obdobju pa nisem čutila, da bi se v tem lahko zares našla. Začela sem se spraševati o globljih stvareh – balet predstavi sliko bolečine, kaj pa je originalna bolečina? Izražanje tega mi omogoča sodobni ples in ravno zato je marsikdo presenečen, ko mu je všeč neka sodobna predstava. Če si dober izvajalec, lahko tudi zaprtega človeka popolnoma odpreš.«

Sodobni ples in balet sta torej izvorno povezana. Toda za balet moraš verjetno imeti veliko fizičnih sposobnosti, kako pa je s tem pri sodobnem gibu?

Vita: »Lahko rečemo, da imamo dve stvari: tehniko in izraznost, interpretacijo. Pri klasičnem baletu govorimo o dobri tehniki – točno vemo, kakšen mora biti določen gib in to je merljivo, pri sodobnem plesu pa je toliko tehnik, da o tem težko govorimo, je pa izraznost toliko bolj v ospredju. Tako je lahko nekdo zelo dober v tehniki, v sodobnem pa ne in obratno – nekdo je v baletu tehnično slab, znotraj sodobnega plesa pa je zares prepoznaven. Težko je reči, kaj je tukaj prav in kaj ne. Danes se v sodobnem gibu poraja trend, da strenirano telo ni več potrebno. Ampak naše telo je prvo izrazno sredstvo, zato je to kljub vsemu zelo pomembno. Glede fizičnih sposobnosti je v sodobnem plesu za vsakega posameznika treba prilagoditi program, da se svojim sposobnostim primerno lahko dobro izraža.«

Se ti zdi, da ljudi take vrste izraznost pritegne, jih to zanima? Vemo, da se pri sodobni umetnosti včasih sprašujemo o tem, ali ni včasih le sama sebi namen.

Vita: »To je zanimivo – meni se zdi pomembno, da se taki tabuji porušijo, zato se po predstavah rada pogovarjam z ljudmi. Rada imam občinstvo, ki ni iz naše branže – navadni ljudje, ki mi naravnost povejo, kaj si mislijo. Neka gospa je letos po predstavi v Prešernovem gledališču prišla do mene s solznimi očmi in povedala, da jo je ples ganil. Želim si, da gledalec pride na mojo predstavo in ne vklopi takoj razumskega razmišljanja. V vsako predstavo dam ogromno informacij, saj ima ples močno sporočilno vlogo, a gledalci imate vedno možnost lastne odločitve in infiltracije. Vse to ustvarjam iz lastnih idej, ki se mi porodijo sproti. Sem zelo analitičen človek, imam mnenje prav o vsaki stvari in strenirane oči, da opazim tudi dogodke, ki so za nekoga naključja. Po svoje je zato ta poklic tako oseben in hkrati paradoksalen – polovico časa je tako močen, da sem hvaležna, da sem ga izbrala, po drugi strani pa je to obremenitev, te stvari so neprijetne in težke za razlaganje. Ogromno vsega izhaja iz grozljive empatije, vživljanja v ljudi. Plešem vloge, ki jih ne poznam, jih nisem doživela – tako kot igralci. Tako govorim zgodbe. Svetu moram govoriti o realnosti.«