Na kongres je romalo nad tri tisoč Gorenjcev

Udeležba na nedeljskem evharističnem kongresu v Celju je presenetila celo organizatorje. Pričakovali so okrog 25 tisoč ljudi, prišlo pa jih je nad 32 tisoč. Za mnoge je to znak novega prebujenja katoličanov v Sloveniji.

Čeprav je od evharističnega kongresa v nedeljo na celjskem stadionu Arena Petrol minilo že skoraj teden dni, se o enem od največjih dogodkov tega stoletja v Sloveniji še vedno veliko govori in piše. Kongres ni bil le nekaj posebnega po številu udeležencev, katerih število se je s pričakovanih 25 tisoč dvignilo na 32 tisoč, ampak tudi po zahtevnosti organizacije, ki je bila po izkušnjah udeležencev brez napak. V pripravah na kongres je sodelovalo petsto marljivih prostovoljcev, največ iz celjske škofije, njihovo število pa je na dan kongresa preseglo število tisoč. Nedelja je bila vroča in soparna, za številnimi romarji je bila dolga pot, zato je bilo pomoči potrebnih več in naloge organizatorjev še težje. Nekateri, predvsem mlajši in vzdržljivejši, so v Celje krenili peš, kot pravi romarji.

Katoličani še bolj povezani

V Sloveniji bi v nedeljo težko našli župnijo, iz katere ni bilo udeležencev kongresa v Celju. Pripeljali so se s 410 avtobusi in osmimi posebnimi vlaki ter osebnimi avtomobili. Po podatkih, ki smo jih zbrali po gorenjskih župnijah, je bilo med množico na celjskem stadionu nad tri tisoč Gorenjk in Gorenjcev. Gorenjci smo imeli na kongresu še posebno vlogo. V Celje je od četrtka naprej romala podoba Marije Pomagaj z Brezij, ki se je v nedeljo varno vrnila v varstvo frančiškanov.

Župniki so imeli pri pripravah na kongres in z organizacijo obiska iz svojih župnij največ dela. »Moji vtisi s kongresa so lepi, močni, enkratni. Verjetno so takšni tudi zato, ker sem za temo svojega diplomskega dela izbral jugoslovanski evharistični kongres leta 1935 v Ljubljani,« je povedal župnik župnije Kranj Zlato polje Mitja Štirn. »Zame je glavno sporočilo kongresa utrditev vere v zakrament nedeljske svete maše in sprejem osebne odločitve vsakega posameznika, da ima Bog pomembno mesto v njegovem življenju. Iz naše župnije se je kongresa v Celju udeležilo okrog sto vernikov, skupno pa nas je bilo iz vseh kranjskih župnij petsto in smo na kongres potovali s posebnim vlakom.« Za tržiškega župnika in dekana tržiške dekanije Romana Starca je bil osrednji dogodek kongresa beatifikacija mučenca Lojzeta Grozdeta. »Ta dogodek in sveta maša sta nas medsebojno zelo povezala. Za tiste, ki smo ju doživeli, je bila to nova potrditev vere,« je povedal. Iz tržiške dekanije je bilo na kongresu 250 vernikov. Župnik Ivan Jagodic iz Srednje vasi v Bohinju je na vprašanje o vtisih s kongresa odgovoril: »Zelo, zelo lepo je bilo. Molili smo in častili Boga. Pomembno je, da bomo tako ravnali tudi v prihodnosti.« Z zgornjega dela Gorenjske je bilo po njegovem mnenju v Celju okrog tisoč ljudi. Samo z vlakom jih je potovalo sedemsto. Misel, da bodo slovenski katoličani po evharističnem kongresu v Celju še bolj povezani, je delil tudi kaplan v župniji Železniki Matej Nastran. Iz Železnikov in okolice je romalo v Celje za tri avtobuse vernikov. »Moji občutki po kongresu so zelo dobri. Zelo redko se zgodi, da bi z nekega dogodka odhajalo toliko zadovoljnih in navdušenih ljudi kot jih je s kongresa v Celju. Upam, da bo sedaj naša vera trdnejša. Veliko ljudi mi je reklo, da bi morali organizirati takšne kongrese vsakih deset let,« je prijazno povedal Matej Nastran.

Pomen obiska nedeljske maše

Slovenska katoliška Cerkev je tudi zaradi podatkov o upadanju števila vernikov pri nedeljskih mašah izbrala njen pomen za osebno življenje in verovanje katoličana za osrednjo temo evharističnega kongresa. Prav osebno odločitev posameznika, da je udeležba pri nedeljski evharistični daritvi srčika njegovega verovanja, je v svojih zadnjih javnih nastopih večkrat poudaril ljubljanski nadškof in metropolit Anton Stres. Po njegovem mnenju morata biti tudi javno delovanje in življenje po nauku vere vrlina vsakega katoličana, ob načelih humanosti, solidarnosti in skrbi za trpeče ter pomoči potrebne. To trojno vsebinsko izhodišče kongresa naj bi dvignilo vernost slovenskih katoličanov na višjo raven. Podatki iz nekaterih raziskav javnega mnenja o vernosti Slovencev za katoliško Cerkev niso prav vzpodbudni. Morda pa je presenetljivo visoka udeležba na kongresu v Celju tudi dokaz, da podatki iz raznih anket in raziskav le niso realni in je dejanska zavest o pripadnosti katoličanov Cerkvi veliko močnejša.

Množici na stadionu je o pomenu evharistije spregovoril najbolj znani misijonar slovenskega rodu Pedro Opeka, rojen v Argentini, ki deluje na Madagaskarju in pomaga revnim, ki se preživljajo z brskanjem po velikih smetiščih. »Evharistija je duhovna moč, ki nas povezuje v ljubezni in spoštovanju. Ona naredi iz nas človeka. Med seboj tekmujmo v ljubezni in usmiljenju do sočloveka. K mašam, ki jih darujem za tisoče revnih na smetiščih, prihajajo tudi bogati turisti. Dogaja se nekaj neverjetnega. Revni tam trkajo na vest bogatih in jih spreobračajo,« je povedal.

O pomenu obiska maše je v pridigi govoril tudi najpomembnejši gost kongresa, vatikanski državni tajnik kardinal Tarcisio Bertone, po položaju in pristojnosti za papežem drugi človek vatikanske države, predsednik njene vlade. Kardinala sta sprejela tudi predsednik republike in predsednik vlade Danilo Türk in Borut Pahor, ki se kongresa nista udeležila. Za nekatere je neudeležba večine slovenskih politikov dokaz nezrelosti, drugi, med njimi tudi nadškof Anton Stres, pa si s tem pretirano ne belijo glave. »Za nas je važno, da smo bili skupaj s Jezusom, zanje pa je škoda, ker so zamudili lep dogodek,« je bil njegov odgovor na vprašanje, kako komentira odsotnost politike na kongresu.

»Iz svete maše tudi Cerkev v Sloveniji črpa navdih in moč za svoje dejavno pričevanje za vero v sodobnem razkristjanjenem svetu. Slovenski evharistični kongres vsakega kristjana kliče k obnovljeni zvestobi glede udeležbe pri nedeljski evharistiji. Zvesto in vneto obhajanje Gospodovega dneva je namreč potrebno za dejavno sodelovanje pri oznanjevalnem poslanstvu Cerkve in predstavlja vir vedno novih moči za dobrodelno ljubezen in solidarnost s preizkušanimi brati in sestrami,« je povedal v pridigi na celjskem stadionu kardinal Bertone. »Zato vas spodbujam, da obnovite svojo zavzetost: naj vsak kristjan znova odkrije lepoto nedeljske evharistije, naj pri njej sodeluje tako, da mu bo postala osrednji dogodek tedna in bo iz nje prejemal moč za vsakdanje napore. Vemo, da udeležba pri nedeljski maši plemeniti naše življenje in nam pomaga, da lahko tudi naše odločitve in dejanja postajajo vedno bolj skladni z vero, ki jo izpovedujemo. Vaš pesnik Simon Gregorčič je lepo zapisal: Daritev bodi ti življenje celo: oltar najlepši je srca oltar, ljubezen sveta v njem nebeški je žar, Gospodu žrtev vsako dobro delo,« je dejal visoki predstavnik Svetega sedeža in papežev odposlanec na kongresu.

Alojzij Grozde prvi slovenski mučenec

Evharistični kongres v Celju bo zapisan v zgodovini pomembnih slovenskih dogodkov tudi zaradi beatifikacije Alojzija Grozdeta (1923-1943) za prvega slovenskega blaženega mučenca. Doslej smo imeli Slovenci med blaženimi le mariborskega škofa Antona Martina Slomška, ki ga je pokojni papež Janez Pavel II. vzdignil med blažene leta 1999. Sklep o potrditvi Grozdetovega mučeništva, postopek za priznanje se je začel leta 1992, je maja letos podpisal papež Benedikt XVI., Slovencem pa ga je v nedeljo v Celju uradno sporočil njegov odposlanec (legat) kardinal Tarcisio Bertone. Alojz Grozde je bil rojen 27. maja 1923 v župniji Tržišče pri Mokronogu. Ker je bil reven, so mu dobrotniki omogočili študij v Ljubljani. Obiskoval je klasično gimnazijo in je bil odličen dijak in literarni ustvarjalec. Postal je član Dijaške katoliške akcije in Marijine kongregacije, ki je delovala v dijaškem zavodu Marijanišče. Zaradi vojne se iz Ljubljane ni pogosto vračal domov. Na Dolenjsko je odšel šele 1. januarja 1943. Pri Mirni ga je prijela partizanska straža in pri njem našla latinsko mašno knjižico, knjigo Tomaža Kempčana Hoja za Kristusom in knjižico o fatimski Materi božji. Obtožili so ga vohunstva in delovanja za okupatorja, ga mučili in ubili. Njegovo truplo so našli otroci 23. februarja, sedem tednov po smrti. Pravijo, da je bilo nezakopano, popolnoma ohranjeno, brez najmanjšega sledu trohnobe, z vidnimi posledicami mučenja. Cerkev je prepričana, da je umrl mučeniške smrti zaradi svoje zvestobe veri, nasprotniki njegove blaženosti in mučeništva pa trdijo, da so ga partizani ubili zaradi vohunjenja za okupatorja in prenašanja njegove pošte. »Mi z mučeništvom Alojza Grozdeta nikogar ne obtožujemo, ampak želimo samo poudariti njegove junaške kreposti in držo mučenca za vero,« jim odgovarjajo v Cerkvi.

V novomeški škofiji so se odločili, da bodo v cerkvi v Zaplazu, ki je osrednje romarsko središče nove škofije, uredili posebno kapelo, v kateri bodo v sarkofagu shranjeni posmrtni ostanki Alojza Grozdeta, ki so sedaj na pokopališču v Šentrupertu.

»Evharistični kongres v Celju je bil več kot le velik dogodek. Upam, da je bil začetek novega obdobja v življenju katoliške Cerkve na Slovenskem,« je dejal ob sklepu kongresa ljubljanski nadškof in predsednik Slovenske škofovske konference Anton Stres.