Jagodni čudež

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolni eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Zaradi razmočene in spolzke rdeče prsti, gosto tlakovane s hercegovskim kamnom, je bil spust s Crnice še veliko težji kot vzpon. Pot je bila sorazmerno nevarna, a se je vendar za vse končala srečno. Tudi zame.

Po kosilu smo obiskali žensko komuno. V njej je precej deklet, nekdanjih narkomank, ki so prišle z vseh vetrov. Zaradi različne jezikovne pripadnosti so se v komuni odločili, da bo uradni jezik italijanski. To je tudi prva, sorazmerno težka ovira za vključitev v komuno. Dekleta so različnih starosti in razen mamil različne preteklosti.

V komuno pridejo vse prostovoljno. Na silo nikogar ne privedejo. No, ja, čisto prostovoljno tudi ne. Najprej, za začetek jim mora nekdo postaviti ultimat. Navadno so to starši. Alternativa je cesta ali komuna.

Sprejeli sta nas dve dekleti. Starejša, doma iz Zagreba, je imela malo manj kot trideset let, mlajša iz Srbije, okoli dvajset. Zagrebčanka v komuni ni sama. V moški komuni je njen mož, z njo pa je njuna hčerka, ki bo letos stopila v prvi razred osnovne šole. Punčka je dodeljena materi, pomeni, da z njo v komuni tudi živi. Določene vikende pa preživi z očetom. Tu in tam sme biti družina skupaj. Po maminih besedah še nikdar niso bili tako srečni, kot so sedaj. Ne glede na to, da sami nimajo sredstev za preživljanje. Pomagajo jim druge podobne skupnosti po svetu, marsikateri dinar pa si zaslužijo s prodajo lastnih izdelkov in z obdelovanjem zemlje.

Pravzaprav se v komuni na vsakem koraku dogajajo čudeži. Že to, da posestvo ni obdano z »bodečo žico«, da sta prihod in odhod odvisna zgolj od posameznikove volje in da ni primera, ko bi katera od deklet odšla iz komune, je dovolj velik čudež.

Letos se je dogodilo naslednje. Hčerka Zagrebčanke je mamico prosila, naj ji kupi jagode. »Ljubica, saj veš, da si jih ne moremo privoščiti. Ko bodo zrasle na naši njivi, se jih boš lahko najedla, kolikor te bo volja.« Deklica se je vdala. Naslednji dan je prišla na ogled ali, če hočete na obisk skupina romarjev. Eden od njih je mamico vprašal: »Če vam ni odveč, bi vam poklonil jagode.« Mamica je bila tako ganjena, da so ji pritekle solze. »Z veseljem jih vzamem.« Zgodil se je čudež.

Sicer pa so dekleta odprta, komunikativna in srečna, da so rešila svoja življenja. Vse po vrsti se namreč zavedajo, da bi končale na cesti ali bi bile celo mrtve.

Samo enkrat se je v komuni, sicer v moški, dogodilo, da jo je neki fant zapustil, misleč, da je ozdravljen. Novo življenje je poiskal v Avstraliji, daleč od nekdanje druščine. V novem okolju je zelo hitro zabredel v krog ljudi, s katerimi se je v domačem okolju brez pameti in brez cilja vdajal mamilom. Zaradi spoznanja, da se je iz brezna mogoče rešiti samo s trdno vero in zaupanjem v Boga, se je brez najmanjšega pomisleka vkrcal na ladjo in se vrnil nazaj v Medžugorje. Ker za pot ni imel denarja, se je s kapitanom dogovoril za čiščenje kuhinje in opravljanje drugih priložnostnih del na ladji. (Se nadaljuje.)