Svetost Bolnišnice Franje

V čem je veličina Franje, če jo primerjamo z velikanskima tragedijama, ki sta se zgodili v Auschwitzu in Hirošimi? V tem, da se je v slednjih že tako ali tako ničvredno človeško življenje uničevalo, v Franji pa reševalo. V Franji so se dejavno ravnali po načelih svetovnega etosa, za franjevce je bilo življenje sveto ...

V pripravah na našo prejo o Franji in po njej sem se z njo seznanil tudi tako, da sem prvič ali znova pregledal bogato literaturo o tem fenomenu. Predvsem veliki zbornik z naslovom Partizanska bolnišnica Franja, ki ga je leta 1983 izdal Mestni muzej Idrija, uredil pa njen ustanovitelj dr. Viktor Volčjak (v Franji in v muzeju ali z naročilom na spletni strani www.muzej-idrija-cerkno.si si knjigo, ki je izšla v 8000 izvodih, še vedno lahko kupite za 10,43 evra). V knjižnicah najdemo spomine, ki jih je kot »pisma sinu« pod naslovom Ni neskončnih poti (1984) napisala doktorica Franja Bojc Bidovec, prva dama po njej imenovane ustanove (bi ji lahko rekli, čeprav takrat beseda dama ni bila v rabi). Kogar bolj natančno zanima medvojni proces proti obema zdravnikoma, naj si izposodi knjigo Partizanski zdravniki in pravniki med stroko in politiko (1996). Samo Bevk, ki je vodil sanacijo spomenika po rušilnem plazu januarja 1989, je svojo skušnjo povzel v knjigi Franja, muzej človeške plemenitosti (1999). In še cela vrsta vodnikov, člankov in drugih virov. Ko sem nedavno prebiral izjemno knjigo Miklavža Komelja Kako misliti partizansko umetnost (2009), sem v njej sprva pogrešil kako omembo Franje, a se takoj spomnil, da je bila ta strogo konspirativna zadeva in ne objekt umetniškega upodabljanja. No, resnici na ljubo, ta izjemna zgodba takšne upodobitve tudi po vojni ni bila deležna. Zakaj, ne vem. Je pa zagotovo »umetnina« sama po sebi, je kulturni in zgodovinski spomenik v izjemnem naravnem okolju. Franja bi bila lahko po mojem bolj izrazito predstavljena tudi na spletu, imeti bi morala svojo lastno stran. Saj ima svoj članek v Wikipediji, svojo stran na straneh Mestnega muzeja Idrija in vrsto drugih zadetkov, a če vpišete v iskalnik samo besedo Franja, se najprej prikaže spletna stran Maratona Franja …

Naj bo gornje dovolj o možnostih domačega spoznavanja s Franjo. Najbolje bo, da jo obiščete osebno, od 22. maja je to spet mogoče. V tem zapisu pa bi skušal odgovoriti na vprašanje, ki me je vznemirjalo ob tej preji. Kaj je v Franji tako izjemnega, kaj je tisti »presežek« nad drugimi kulturnimi spomeniki, ki jo kvalificira, da si upa kandidirati za vpis na Unescov seznam svetovne dediščine. Na njem je vpisanih že 890 spomenikov, a med njimi sta samo dva, ki spominjata na grozote druge svetovne vojne: Auschwitz in Hirošima. A kaj je mala Franja, kjer so zdravili 578 hujših ranjencev (na njenih dislociranih oddelkih še 299, umrlo jih je 78), v primerjavi s krajema, kjer so umrli milijoni! In kaj je tisto, zaradi česar kar naprej romamo v ta kraj? Nekaj že mora biti …

Divjih sotesk je v naši deželi še veliko, a samo v tej je bolnišnica. Sestavlja jo štirinajst lesenih barak (in več pomožnih objektov) in v njih 225 (toliko jih je ostalo, 650 je uničenih) muzejskih predmetov, ki sami po sebi spet niso kaka izjemna vaba. Tu mora biti »nekaj več«, velika zgodba in njeno sporočilo. Ko sem ga iskal, sem ga morda našel v besedah, ki so jih obiskovalci zapustili v spominskih knjigah in drugih zapisih. Bolničarka Pavla Leban, ki je tudi pesnila, je 19. maja 1946 vpisala celo pesem in v zadnji kitici sklenila: »Tovariši! To naše je svetišče … / Ko trudni bomo sred življenja zmot, / vsak tu miru, tolažbe naj poišče … / Hodili bomo sem na božjo pot …« Legendarni doktor Gojko Nikoliš, španski borec in narodni heroj, general in takratni načelnik Sanitetne uprave JA, je bolnišnico obiskal 19. junija 1946 in med drugim zapisal: »Neka sve naše škole prodju ovuda kao kroz svetište.« Dobro, to sta bila insajderja, naša človeka. A mnogo pozneje (okrog 1980) je Franjo obiskal tudi pevski zbor iz Amsterdama, eden njegovih članov pa je vidno ganjen izjavil: »Bosi in razoglavi bi morali romati v ta kraj – bosi in razoglavi.« Božja pot, svetišče, romati … so več kot zgovorne besede. Na tem kraju je nekaj svetega, tu se častijo velike vrednote, tovarištvo, solidarnost, upanje, mogoče celo Človek z veliko začetnico. V Auschwitzu in Hirošimi so ga ubili, v Franji se je boril za preživetje in to je njeno sporočilo. Živeti, verovati, kljubovati …

Ko poskušam umestiti fenomen Franje v območje svetega, moram to še dodatno razložiti. Ko bolničarka Pavla, doktor Nikoliš in neimenovani nizozemski pevec v svojih odzivih na Franjo uporabljajo besede iz religioznega besednjaka, tega ne počno kot »pravi« verniki ali bogoslovci, izrekajo se na ravni vsakdanjega jezika. Sam moram kot filozof to rabo tudi reflektirati, to pa storim na etični in ne na religiozni ravni – tako da poskušam etiko Franje umestiti v pojmovno območje svetovnega etosa. Navezujem na tisto, kar je o teh rečeh zapisal filozof Tine Hribar. Ta ločuje sveto od božjega, prvo je zanj širše od drugega. Mnoštvo religij tega sveta časti različna božanstva, skupni imenovalec pa jim je »zlato pravilo« in z njim povezana svetost življenja. Zlato pravilo, ki so ga poznali že stari Egipčani, se glasi: »Ne stori drugemu tega, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi.« Tri najvišje vrednote najboljših civilizacij in kultur pa so: svetost življenja, posvečenost mrtvih in človekovo dostojanstvo.

Na gornje umovanje lahko kdo poreče: a ti ne veš, kako nizka je bila cena človeškega življenja v vojnih letih 1941-45 in v prvih mesecih po končani vojni! Seveda vem in prav zato lahko tisto, kar so počeli v Bolnišnici Franji, ovrednotimo še višje. V vojni je prevladovalo načelo »zob za zob, glavo za glavo«; zdravstveno osebje in ranjenci v Franji pa so s svojim ravnanjem to maščevalno načelo presegali in se spontano umeščali v etično območje, ki ga povzema svetovni etos. Če kdo, potem so oni dejavno izpričevali, kaj pomeni svetost življenja kot ena od vrednot svetovnega etosa. In če kdo, potem je doktorica Franja – ko so jo obtožili pristranskega ravnanja – okusila, kaj pomeni nespoštovanje vrednote človekovega dostojanstva … V vnovičnem poskusu uvrstitve Franje na Unescov seznam bi torej kazalo izpostaviti tudi njeno »predčasno« umestitev v polje svetovnega etosa.