Študentska hudobija

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / sreda, 26. maj 2010 / 06:00

Kadar ne mečejo granitnih kock v parlament, organizirajo tudi športne prireditve.

Ne sicer metanje kock prek glave, kot je to opisoval Mali brat v petkovem Glasu, ampak v kolesarjenju. In glej ga zlomka, kot nalašč izberejo najtežjo možno traso, progo, cesto ... Vsekakor tako, ki pelje navkreber, zelo navkreber. Spet sem pozabil vprašati pristojne, kako so polagali asfalt na cesti, ki se vzpenja na Jošta. Če mene vprašate, je valjar vlekel ratrak. Že lani so me prepričali za udeležbo in sem v cilju zatrjeval, da me ne bodo več videli trpeti Jezusovih muk, pa sem spet nasedel. Tako prijazno so povabili vse člane športnega društva Gorenjski glas, da nismo mogli ne uslišati njihovih prošenj ... Pa še bali smo se, da nam bodo kamenjali poslovno stavbo, če se ne prikažemo na parkirišču pred kolesarskim klubom Sava Kranj v soboto točno ob desetih dopoldne.

V soboto je bil lep sončen dan in vem, da sem bil na startu te ekstremne preizkušnje. Potem pa imam v spominu že nedeljsko jutro, pekoče noge, trd vrat, zategnjena ramena, boleča zapestja in nesorazmerno raztegnjeni ustnici. Tistemu študentu, ki se je spomnil vzpona na Jošta, bi rad sporočil, da se mu bo "bumerang" prej ali slej v življenju vrnil. Če je na muke poslal toliko ljudi, zna biti, da toliko muk dobi nazaj. Jasno, tukaj ciljam na njegova bodoča kolesarska mučenja, nobenih drugih, bog me obvaruj. Priplezati s kolesom na Jošta, ni uspeh ampak traparija. Ta cesta je narejena za transport potrebščin gostilničarja in cerkvenih delavcev, ni pa namenjena kolesarjem, zato bom povprašal na občini, ali je možno postaviti na začetku klanca znak: prepovedano za kolesarje. Tako bom verjetno pripomogel k nižjemu odstotku obolelih na srcu in ožilju. Pa tudi kak hrbet, križ, koleno bom rešil.

Nekdo na cilju je zavpl: Tile pa so junaki! Pa ga je nekdo popravil, da prej - bedaki. Ampak, kaj hočemo. Kolesarji taki smo in ne bodo nas spreobrnili niti, če nas prihodnji dve leti vabijo na velodromsko kolesarjenje. Študentje, študentje, ne bom vas jezil, ker se vas bojim, odkar sem gledal dnevnik pred nekaj večeri. Če bi bil jaz namesto premiera, bi ugodil vsaki vaši želji. Tudi to je razlog, da si nisem upal reči ne, ko sem prejel vabilo. Mogoče ne veste, kakšne življenjske strmine vas še čakajo v življenju. Kolokviji, izpiti, obvezna prisotnost na predavanjih, dva dni star sendvič, Primorec in Štajerec v isti sobi, slaba frizura ... še zdaleč niso največje življenjske muke. Pravi življenjski klanci še pridejo. Ponavadi takrat, ko jih najmanj pričakujete. Ne postavijo se pokonci za nepreglednim ovinkom, temveč na povsem odprti, ravni cesti, takrat ko ste že prepričani, da odlično "cruisate" skozi "lajf". Zato je pohvalno, da se pripravite na klance že prej. Vzpon na Jošta je odlična priprava. Tisti, ki so manjkali, so "pussyji", ki se bojijo višinskih razlik, tisti, ki pa ste pririnili kolo na vrh, ste verjetno prihodnost te dežele. Da. Včasih so to bili odličnjaki, danes pa so to tisti, ki v življenju znajo nekaj pretrpeti, potrpeti. Da. To so tisti, ki se ne bojijo nobenega klanca, pa naj so ga z ratrakom asfaltirali. Taki, o tem sem prepričan, niso metali granitnih kock v draga stekla parlamenta. Taki vedo, da so tudi granitne kocke drage in da jih bodo prej ali slej potrebovali za tlakovanje dvorišča pred svojo novo hišo. In vendar je študentov veliko, a še vedno premalo tistih, ki si to legendarno ime zaslužijo. Klub študentov Kranj je odlična organizacija z odličnimi mladci. Ne zaradi tega, ker imajo radi kolesarstvo. Prej bi napisal, da zato, ker imajo voljo za delo.

Vsem hecom navkljub upam, da bo prihodnje leto že tretji vzpon na Jošta. Glasovci bomo prišli. Da. Zopet se bom pustil prepričati. Zopet bom trpel kot "žvau" in zopet se mi boste zamerili. Hvala bogu, da samo za nekaj ur.